eta 1952 je začel v Ameriki izhajati Confidential, žmohtni, totalno rumeni, senzacionalistični, ekspozejski tabloid, obseden s kompromitiranjem zvezd (Robert Mitchum, Greta Garbo, Marlene Dietrich, Van Johnson), pnevmatičnimi blondinkami (Marilyn Monroe, Jayne Mansfield, Anita Ekberg), škandali, seksom, prešuštvi, ločitvami, homofobijo (žrtve so bili Tab Hunter, Dan Dailey, Lizabeth Scott, Noel Coward), magnati in gangsterji, ki so Roberta Harrisona, njegovega ustanovitelja, radi obešali za noge, medtem ko je Hollywood nadenj stalno pošiljal armade odvetnikov. Confidential je postal strah in trepet slavnih in njihovih delodajalcev. Hollywoodu ni preostalo drugega, kot da je iz tega potegnil, kar se je dalo: Confidentialu so pod pultom »prodajali« zgodbe o deliktih svojih minornih zvezd v zameno za umik zgodb o deliktih njihovih velikih zvezdnikov. Recimo: Confidentialu so v zameno za umik razkritja, da je Rock Hudson gej, »prodali« razkritje, da je Rory Calhoun nekoč sedel. Jasno, Confidential je bil obseden tudi s komunisti, ali bolje rečeno – s protikomunizmom, z razkrinkavanjem in denunciranjem komunistov. Howard Rushmore, glavni urednik Confidentiala, osebni špicelj senatorja Josepha McCarthyja in nekdanji član ameriške komunistične partije, ki so ga iz partije vrgli zato, ker leta 1939 ni hotel razsuti filma V vrtincu, in ki je potem v časopisu Journal American 15 let žgal po komunistih, je storil vse, da bi upravičil svoj sloves »patriota« in »lovca na komuniste«. Bil je maničen in skorumpiran, hlepel je po publiciteti, oznanjal, da ga ima sovjetska tajna policija na spisku za likvidacije, rad pretiraval in še raje lagal – patološko, »patriotsko«. Centre sovjetskih vohunskih mrež je videl povsod – v neki prodajalni violin, v neki draguljarni, v ameriški vladi. Toda videl jih je le on. Ko je James Forrestal, sekretar za mornarico, naredil samomor, je Rushmore oznanil, da gre za umor – in potem izginil. Confidential je lansiral zgodbo, da so ga ugrabili isti ljudje, ki so umorili Forrestala. Začel se je dramatični, histerični lov na ugrabitelje – in Confidentialu je naklada rasla. V resnici ga ni nihče ugrabil, ampak so odkrili, da se skriva v hotelu Finland – v rudarskem mestecu Butte (Montana), v katerem je nekoč delal pisatelj Dashiell Hammett, tedaj še privatni detektiv. Rushmore je leta 1955 Confidential zapustil, toda znova upravičil svoj sloves denuncianta – na dveh sodnih procesih proti Confidentialu je pričal proti Confidentialu. Takoj zatem je njegova zvezda zašla – leta 1958 je najprej ustrelil svojo ženo, potem pa še sebe. V avtu. Rok trajanja mu je potekel. A njegov samomor je bil le prerokba, ki je izpolnila samo sebe. S tedanjimi senzacionalističnimi, skorumpiranimi kolumnisti, obsedenimi z močjo in slavo, je leto prej obračunal Sladki vonj po uspehu, zgodba o arogantnem, brezkompromisnem, vsemogočnem, patološko ambici-