Dobrih deset let prej, leta 1989, ga je arheološko izkopal film Zadnji odcep za Brooklyn, posnet po knjigi, ki jo je objavil leta 1964. Da je dvignila prah, se razume samo po sebi. Hitro je našla svoje fane (Allen Ginsberg) in svoje križarje (nekateri so jo razglasili za {#8220}pornografijo{#8221}), toda pravi trušč je nastal, ko je izšla v Britaniji -- na pobudo sira Basila Blackwella, direktorja slovite oxfordske založbe Blackwell's, je namreč sir Cyril Black, zelo konzervativni poslanec, sprožil tožbo, ki je Zadnjemu odcepu za Brooklyn očitala {#8220}obscenost{#8221}. Toda medtem ko se je sodnik bal, da bi lahko ženske vznemirilo branje knjige, v kateri gre za {#8220}homoseksualnost, prostitucijo, uživanje mamil in spolne perverzije{#8221}, je sama knjiga postajala bestseller in kult -- sodišče je najprej odobrilo cenzuro, toda kasneje je bilo prisiljeno presoditi drugače. In po zaslugi Huberta Selbyja -- Henryja Millerja z avtodestruktivnim šlifom Jeana Geneta in Antonina Artauda -- britanska cenzura ni bila več nikoli to, kar je bila. Konec je bilo skrivanja. Zadnji odcep za Brooklyn, roman o junakih, ki morajo svojo identiteto -- in svoje emocije -- skrivati, je odprl literaturo in svet. Ja, Selby je lahko rekel, da je {#8220}spremenil svet{#8221}. Vse premalo ljudi se je tega zavedalo. Njegova literatura je bila krik, ki je čakal na usta.