Ne vem, kako je Oblak opravljal svoje delo, ker nisem bil na treningih. Prav tako ne vem, kakšen je bil odnos trener-igralci-člani uprave (lastniki). In najbrž še marsičesa ne vem. No, vem pa, da pravi in veliki klubi kar tako, po štirih nastopih, ne menjajo trenerja. Še posebej ne takrat, ko ta ni imel vpliva na izbor igralcev in tudi ni opravil celotnega dela v pripravljalnem obdobju. Morda bi bilo bolje, zagotovo pa bi bilo bolj modro, da bi najprej vsi vpleteni analizirali igralski kader in seveda še druge pogoje in šele po tem javno govorili o ciljih in ambicijah. Meni je žal, vendar ne poznam kluba na svetu, ki bi vse stavil na enega igralca, ki je povrh več poškodovan kot zdrav. Ali pa na poklicnega nogometaša, ki ima še eno službo in praktično trener nikdar ne ve, kdaj bo lahko igral. Pa v tem primeru je igralec najmanj kriv. Vsi dobro vemo, kaj je Olimpija izgubila z odhodom nekaterih, ki so bili v drugoligaški konkurenci nosilci igre. Ni treba imeti trenerske licence, da veš, da je potreben čas za uigravanje in nasploh za prilagajanje zahtevam prvoligaškega nogometa. Pa tudi če gre za slovensko prvo ligo. Če k temu dodam še dejstvo, da je Olimpija za zdaj še brezdomec, je vsebin za resno obravnavo več kot dovolj. In po vsem tem, vsaj zame je preveč stvari, ki govorijo proti odločitvi, da Oblak ne vodi več Olimpije in da je po svoje izbran za edinega krivca za dosedanje dosežke. Če pa so še kakšne stvari in jih javnost ne pozna, potem pa jih je treba preprosto povedati. In še nekaj. Vsak novi ligaš potrebuje čas in Olimpija ni nobena izjema. Realno je danes prvi ljubljanski prvoligaš Interblock in tudi s tem se je treba pač sprijazniti. Za vsakogar je nov začetek izredno težak in zahteva potrpljenje. Tudi s trenerji. Nič revolucionarnega se ne more zgoditi čez noč. Če je Olimpija iz pete lige stopala korak po korak k prvi ligi, so zdaj potrebni še bolj preudarni koraki proti vrhu slovenskega nogometa.