Vendar osemrogeljna zvezda še zdaleč ni edini osmiški motiv, ki je iz antike preniknil v srednji vek. Krščanska ikonografija je prevzela velik del starejše številčne simbolike in Kasiodor, ki govori o harmoniji in stanovitnosti osmice, v svojih besedah nedvoumno povzema pitagorejsko tradicijo. “To je namreč število,” piše v svojem delu Expositio Psalmorum, “ki mu matematiki pravijo prvi kub in ki ga pitagorejec Filolaj imenuje geometrijska harmonija …” Pogansko simboliko osmice so krščanski pisci spretno vpletli v biblijsko eksegezo, saj so v Svetem pismu našli dovolj motivov, v katerih se število osem povezuje z vsebinami večnosti, odrešitve in blaženosti. Med njimi izstopa motiv Kristusovega vstajenja na osmi dan, to je po sedemdnevnem pasijonskem tednu: “Kakor je v sedmici zaobseženo in predstavljeno sedanje življenje, tako osmica kaže upanje na vstajenje in večnost. Kajti tega dne je Gospod vstal od mrtvih … ” beremo v večkrat omenjenem Liber numerorum Izidorja Seviljskega. Izidorjeve besede lepo ilustrirajo kompleksnost in spremenljivost številčne simbolike sedem, ki je praviloma simbol večnosti, je v odnosu do osmice mera minljivega sveta in življenja človeka, osem pa nedvoumno zaznamuje večnost.