Ker zaradi šoka ni vedel, ali gre za poškodbo ali napad, so že čez nekaj minut v našo sicer mirno ulico pridrveli policisti in rešilni kombi. Ko so me naložili na nosila, mi je bilo že vseeno, ali bom umrl. Imel sem občutek, da sem zdaj v rokah drugih, in končno sem se lahko sprostil. Razmišljal sem o svojem življenju, ki navsezadnje sploh ni bilo tako slabo, čeprav je bilo kratko in jedrnato. Spoznal sem cel kup zabavnih ljudi, videl vsaj petdeset svetovnih mest, najbolj z veseljem pa sem se spomnil sanj vsakega moškega, ki so se meni uresničile: spal sem z dvema ženskama hkrati, in to cele tri dni na dolgočasni razvojni konferenci. V mislih sem samo še preletel vsebino svoje denarnice, ki je bila zatlačena v žepu do kolen navlečenih kavbojk, pomislil na to, kdaj sem nazadnje vtaknil zdravstveno izkaznico v avtomat, in se spraševal, ali je žena pravočasno plačala položnico dodatnega zdravstvenega zavarovanja. Naložili so me v reševalni kombi in slišal sem ženo, ki je s paničnim glasom spraševala reševalce, kako je z mano. "Gospa, ne skrbite. Vaš mož je še mlad, zdrav in v dobri formi. Če ima vsaj malo sreče v življenju, se bo izmazal." Lepo, da se nekaterim 40 let še vedno zdi malo in da so sivi lasje in najmanj pet kilogramov preveč za nekoga telo v formi. Slišal sem, da so se s treskom zaprla vrata in da so vključili sireno. Spet sem izgubil zavest.