in tam obtiči. Lahko si samo predstavljamo, kako se je to takratnemu človeku, ki ni imel televizije, radia, zajedlo globoko v njegovo bistvo. Mitologija vsakega ljudstva, naroda, nacije – in Slovenci smo zdaj očitno dosegli to stopnjo nacije – odgovarja na eksistencialna vprašanja. In če pogledamo judovsko, slovansko, germansko, keltsko mitologijo in tudi mitologije ameriških Indijancev, ugotavljamo številne podobnosti z našo mitologijo. To nam govori o tem, da imamo kot ljudje marsikaj skupnega, da pa je vsaka skupina ljudi naredila nekakšno svojo intepretacijo tega splošno človeškega problema. Slovenci imamo pač slovensko različico tega odgovora, ki ima ravno toliko lokalnega kolorita, da v njej odseva značilnost naroda. In v tej knjigi poskušam s primerjalno metodo pokazati, kje smo Slovenci dodali zrnce svojega. »Zrnce peska za nohtom boga.« Že na začetku knjige omenjate zgodbo o nastanku sveta, ki jo je prvič zapisal Janez Trdina leta 1855 v Šiški in ki naj bi zaradi svoje nenavadnosti razburila mnoge domače in tuje etnologe. Ta precej neobičajna slovenska legenda – da se je bog potopil v praocean in prinesel na površino morja zrnce peska za nohtom in iz njega ustvaril zemljo, je takrat res vznemirila kar precej duhov, saj je bila preveč fantastična in ni bila podobna nobeni drugi različici. Trdini so celo očitali, da si jo je izmislil. Kasneje se je izkazalo, da imajo podoben motiv tudi ukrajinske novoletne kolednice, kjer se po kamenček na dnu morja potopi bog v obliki goloba; podobno zgodbo imajo Indijci iz 1500 pr. n. št., ko se bog v obliki vepra potopi v morje in na površje prinese boginjo zemlje. In celo ameriški Indijanci imajo podobne mite, kako se ptica gromovnica potopi pod vodo in prinese zrno peska. Gre za evroazijsko mitologijo, ki sega vsaj deset tisoč let nazaj. Trdina za te primerjave takrat ni mogel vedeti. Sam se v tem strinjam s priznanim folkloristom Ivanom Grafenauerjem in verjamem, da gre za avtentični mit; in kar je še zanimivo: v indijski in ukrajinski različici to božanstvo nastopa še v totemistični, živalski podobi, pri nas pa že nastopa kot bog – človek. Zakaj smo Slovenci tako sramežljivi, celo mačehovski, kadar gre za odnos do mitološke dediščine? Teorijo o Jazonu in argonavtih, na primer, bi naši zahodni sosedje z veseljem popularizirali in iztržili, čeprav zanjo ne bi imeli zadostnih dokazov. Jaz bi rekel, da je to zato, ker so naši arheologi hudi skeptiki. Tudi, če bi izkopali celo Jazonovo mumijo, bi morala imeti na prsih listek z napisom »Jaz sem Jazon«, da bi temu verjeli. (nasmešek). Zgodba o Jazonu, ki naj bi z argonavti zašel v naše kraje, je seveda samo hipoteza, ki pa je zelo verjetna, saj vemo, da so bile to plovbe na severne obale Jadrana. Gre samo za to, da smo etnologi malo bolj