Ena izmed značilnosti slovenskega filma so prav gotovo ženski liki s pridihom mučeništva. To morda ni tako opazno v sodobnem slovenskem filmu, ki ga srečamo v kinodvoranah, a gotovo dovolj prepoznavno v domači televizijski klasiki, ki temelji na literarnih predlogah. Je pa ena izmed značilnosti zadnjih domačih kino filmov marginalnost, ki se neredko navezuje na droge kot sestavni del življenja mladih protagonistov oziroma perečo družbeno problematiko. V tem kontekstu sta v zadnjem času pod okriljem mlajših slovenskih avtorjev nastala dva sorodna izdelka, Slepa pega Hane Slak ter zanesenjaško Slepilo režiserja Bilodjerića. Oba filma govorita o brezizhodnem breznu odvisnosti od mamil, ki v svoje globine potegne zasvojence in njihove najdražje. Tukaj ne pomagajo nobene obljube o spreobrnitvi kot tudi ne herojska solidarnost, ki ponavadi spremlja tovrstne tragične situacije oziroma izolirani poskusi odvajanja, ki so načeloma že v začetku obsojeni na neuspeh. Režiserski prvenec Hane Slak je tako še en opomin odvisnosti, depresivna freska, ki ponovno sporoča, da iz brezna drog ni rešitve. V Slepi pegi Lupa (Manca Dorrer) najde narkomana Gladkega (Kolja Saksida), ki je pobegnil iz bolnišnice in ga zapre v najeto sobo, da bi ga rešila zasvojenosti. Njuna drama za zidovi izolirane sobe se začne in na dan pridejo grozljive skrivnosti.