požrešnost je postala že legendarna. Spomladi leta 1950 je od Patricije Highsmith odkupil avtorske pravice za njen roman Tujec na vlaku. Odločil se je, da ne bo več eksperimentiral, zato je prišel roman o duševno bolnem morilcu kot naročen. V filmu sta dva človeka zaradi vedenja o zločinu vezana eden na drugega; ta motiv je Hitchcock vedno znova rad obdeloval. Vprašanje prenosa krivde je katoliško vzgojenega Hitchcocka vedno zanimalo. Kljub slabim dialogom in ne najboljši igralski zasedbi so kritiki film po dolgem času spet zelo hvalili. Hitchcock je bil z leti vse bolj prepričan, da filmi, ki so mu pri srcu, ne žanjejo uspehov, lahka in hitro posneta dela pa so deležna splošnega odobravanja. Da je to res, se je spet izkazalo spomladi leta 1953, ko je začel snemati film Kliči M za umor, katerega scenarij je nastal po uspešni broadwayski predstavi. To je bil njegov prvi in zadnji film v tako imenovani tehniki 3-D. Hollywoodski producenti so namreč na vse bolj priljubljeno televizijo reagirali s filmi v tridimenzionalni tehniki. Neokretne aparature, ki so jih uporabljali, so režiserjevo delo zelo ovirale in ko je prišel film leta 1954 v kinematografe, je bila ta nova tehnika že zastarela. Kljub temu je imel film velik pomen za Hitchcocka. Prinesel je zelo veliko dobička, v nosilki glavne vloge Grace Kelly pa je našel idealno igralko za svoje prihodnje filme. Za Grace Kelly je bil to šele tretji film, toda sodelovanje z njo je bilo odlično, saj je popolnoma ustrezala - tako kot Ingrid Bergman - njegovi zamisli o hladni plavolaski. Poleg tega je z njim načel temo, ki mu je bila v naslednjih letih tudi zasebno zelo blizu, namreč krhkost odnosa med moškim in žensko. Kliči M za umor pripoveduje o paru, katerega na zunaj skladen zakon je samo fasada za dvojno laž. Žena vara moža, ta pa jo želi ubiti, vendar ne zaradi ljubosumja, temveč zato, da bi se dokopal do njenega premoženja. Ko mu to spodleti in žena najetega morilca v silobranu ubije, mož - na zunaj še vedno lojalen soprog - stori vse, da bi jo prikazal kot morilko in bi jo obsodili na smrt. Šele policijski inšpektor odkrije, kdo je naročil umor. Čeprav se film konča srečno, pusti grenak priokus: zakonska zveza je bila zlagana in namesto da bi ljubimec rešil ženo pred ječo in smrtjo, to uspe policiji. Ta pesimizem je Hitchcock v poznejših filmih še poudaril.