Ko sem imel predavanje na neki nizozemski akademiji skupaj z dvema umetnikoma, smo drug za drugim predstavili svoje delo. Sto ljudi, ki so tja prišli na postdiplomski seminar, se je moralo opredeliti, s katerim od nas treh bodo sedem dni delali v ateljeju. Naslednji dan sem vprašal vsakega od svojih študentov, zakaj se je odločil zame. Prvi je rekel: »Še nikoli nisem slišal česa tako neumnega, pa sem prišel, da slišim še kaj več.« Drugi je dejal: »Veliko sem bral o vas.« Tretji mi je povedal, da je prijatelj mojega naključnega sprehajalca iz Düsseldorfa. Največje priznanje v zvezi z naključnimi sprehajalci pa sem doživel v Parizu na razstavi Magiciens de la terre. Hotel sem instalirati 120 m2 veliko fotografijo, in ker nimam takega fotoaparata, da bi jo lahko naredil sam, sem najel fotografa, ki je imel dovolj velik negativ. Ko je bil fotograf pripravljen, je prišel mimo neki človek, ki sem ga ustavil. Bil je star okoli 20 let. Rekel sem: »Oprostite. Sem umetnik in delam dela z naključnimi sprehajalci. Ali lahko…« Človek me je prekinil: »Vi ste popoln brezveznik. To je strašno neoriginalna zamisel. Neki Dimitrijević je to delal že pred dvajsetimi leti.«