Muharem se namreč šejku, ki vodi njihovo versko skupnost, prav zaradi skromnosti in nezanimanja za materialne, tostranske zadeve zdi pravi človek za zaupno nalogo: za izterjevanje najemnin od nepremičnin in posestev, ki jih oddaja verska skupnost. Ta se namreč ne meni le za duhovno zdravje svojih članov, temveč tudi za svojo materialno dobrobit. Muharema iz poduhovljenega človeka nenadoma spremenijo v poslovneža z mobitelom in računalnikom, od njega pa zahtevajo, da terja najemnino za stanovanje od revežev, ki nimajo od kje vzeti, pa tudi od alkoholikov in podobnih grešnikov. Muharem ve, da je to, kar počne, greh, zato ga začne mučiti hud strah pred Alahovim maščevanjem. V njem se torej dogaja trk duhovnih in posvetnih vrednot in morale, to, da je sprejel posvetno realnost in postal del nje, pa povzroča v njem notranje razsulo in obup. Film spregovori tudi o hipokriziji verske skupnosti.