Cvetel je 25. maj! Iz ustnega izročila vejejo podobe pionirčkov z zastavicami, smeh, prepolne ulice, šport, ples, štafeta entuziazma - začinjena s kultom maršala Tita, navdušenje nad zaključnim govorom, skrbno Piše: prenašanim po televiziji in radiu. Svoj rojstMaruša Mavsar ni dan je Tito podaril mladim in čeprav je morda res šlo za prefinjeno utrjevanje ideologije, so mladi imeli čisto svoj praznik, svoj dan, svojo zabavo, svoje tekmovanje, ter šole prost dan seveda! Bil je dan mladosti. Danes imamo mladi prav take praznike kot drugi državljani, izgubili smo dan mladosti, medtem ko so starejše generacije nekaj praznikov celo pridobile! Namesto dneva mladosti najrazličnejše mladinske organizacije pripravijo vrsto dogodkov po Sloveniji, ki se simbolično vrtijo okoli 25.maja: dnevi mladih, festivali mladih, teden mladih, igre mladih itd. Redki dogodki se odvijajo zaradi nostalgičnosti njihovih prirediteljev, za večino je pač konec maja, sonce in prepotrebno razvedrilo za učence ter študente (prvim zadnja ocenjevalna konferenca diha za ovratnik, drugim izpitno obdobje kaže ostre zobe) spet ugoden čas za izpeljavo projektov, za komercializacijo in promocijo svojih sicer celoletnih dejavnosti. Pripadam famozni generaciji tranzicije, ki je bila v otroštvu zavita v prijetno, brezskrbno, puhasto vato, vse je bilo nekako samoumevno! Na primer: tri generacije so živele v hiši, ki so jo stari starši zgradili še v socializmu (Večina starejših generacij Slovencev ima dejansko lastna stanovanja in hiše, kar povzroča nenehno čudenje zahoda). Še en dober primer samoumevnosti (za naše starše in stare starše nikakor) je samostojnost, Republika Slovenija! Šele po pripovedovanjih staršev smo se začeli počasi zavedati, kakšna sreča in na svetu redek pojav je, da ima svoj narod svojo domovino – vseeno so bila domoljubna čustva premalo “utrjena” in k temu so po moji oceni prispevale tudi šole. Morda so bili učni načrti sestavljeni tako ali pa so se za “nerazpihovanje” nacionalnih čustev pri zgodovini odločali profesorji (gotovo zaradi rek krvi prelitih v sosednjih, južnih deželah), da smo le preleteli osamosvojitev Slovenije, Titovi Jugoslaviji pa smo namenili prav tako le kakšno uro ali dve. Testirajte sami: vprašajte mladino na ulici, kaj ve o decembrskem plebiscitu ali o Titu, pa boste zmajali z glavo. En kup samoumevnosti pa smo delili tudi z vami. In medtem ko se vsepovprek tolče po mladini, predvsem pa po študentih (spet poudarjam da v veliko primerih upravičeno!), in ko nas starejše generacije postavljate kot arbitre za dogodke iz preteklosti in nam hkrati nalagate na ramena svoja pričakovanja glede prihodnost, pomislimo: ta vata, te besede “kako je pa vam lepo”, se cefrajo z bliskovito hitrostjo! Šolanje traja in traja, ker je potrebno priti vedno više, kos papirja, pridobljen na koncu, je čaščen kot božanstvo (pa vendar papir ne predpostavlja znanja, kar vedno bolj dojemajo tudi delodajalci, ki zaposlijo mačka v žaklju - z visoko izobrazbo!). O samostojnem življenju zaradi finančne nestabilnosti še po koncu šolanja ne duha ne sluha – do tridesetega leta pod streho staršev. Šolnine bodo naredile svojo selekcijo (predvsem pri nas, na periferiji), povečanje števila privatnih šol pa lahko povzroči še hujši upad kvalitete potencialnega znanja na javnih šolah (dobri učitelji bodo šli za boljšimi plačami, itak). Služba – fina stvar, če jo sploh dobiš v nekaj letih. Bolj drži pravilo, da si moraš delovno mesto ustvariti sam. Zaposlitve so za določen čas. Eno leto, pa še eno leto. Plus nujnih 100 let delovnih izkušenj, ki bi morale pasti z neba. Socialno varnost je kot vse drugo potrebno kupiti z denarjem. Potem pa lastna družina! A res?! To je šele začaran krog, kjer obupuje današnja mladina. In če se boste le malo poglobili, pogledali npr. ceno vrtca ali neformalne zahteve zaposlovalcev glede “primernega časa za nosečnost”, pa npr. najemnino za stanovanje itd., boste hitro videli, da ne gre za nikakršno “grajenje kariere”, ampak prej kot ne za razmere, ki skoraj onemogočajo izpolnitev družbenih vlog in naravnih, najlepših želja človeka. Za pokojnino bomo seveda spraševali: hm, kaj je to? Da ne bo kdo mislil, da gre za nekakšno pomilovanje naših generacij! Koliko generacij je že dalo skozi svoj pekel! S temi dejstvi se spopadamo, se prilagajamo. Položaj posavske mladine pa vseeno ne opravičuje naslednjega dejstva: da sta jim tranzicija in vedno bolj agresivni kapitalizem s svojim “vsak poskrbizasvojorit” omrtvela jezike. Ne glejte nacionalnega nivoja, poglejte k nam! Koliko je posavska mladež sploh kritična do našega okolja, do družbe, politike, odlagališč, knjižnice, središča Posavja, letališč, rek, elektrarn, koliko smo svobodomiselni? Ali nekaj okroglih miz poteši našo radovednost, ki naj bi bila nenasitna? Koliko mnenj je sploh glasno izrečenih? Ali jezikajo naši mladi občinski svetniki s povsem svežimi argumenti, ali se konformirajo po navodilih? Koliko je sploh pobud in trenj? Koliko oponiranja drugim generacijam? Mladim ne manjka demagogije (odsotnost le-te ljudje tako ali tako opravičijo), posavski mladini in oz. njihovim patronom ne manjka tudi podjetnosti (organizirane skupine npr. odlikuje neverjetna spretnost molzenja denarcev iz vseh evropskih, občinskih, vladnih, nevladnih blagajn). Morda pa dejansko, kljub papirjem, manjka znanja, radovednosti brez hlepenja po dobičku, in refleksije. Manjko znanja je vedno pogoj za manipulacijo. Položaj je zaskrbljujoč. Razširja se vonj po ležernosti. Po toplem, sluzastem, mladem posavskem močvirju. Nič ni več naša stvar. Baje se nič ne da spremeniti. Que sera, sera.