Petindvajsetega avgusta 1992 so podelili nova stanovanja. Srečneži, ki so jih dobili, so bili spet iz vrst pomembnih Ljubljančanov, dodelitev pa je tokrat potekala na podlagi začasnega pravilnika o oddaji stanovanj mesta Ljubljana, po katerem so se stanovanja sicer delila na službena in neprofitna. V 11. členu, ki se tiče neprofitnih stanovanj, so si mestni veljaki zabičali, da imajo pri dodelitvi takšnih stanovanj prednost delavci, ki sodijo med nujno potreben kader v mestu. Ti nujni kadri so postali delavci organov mesta Ljubljana, delavci ustanov družbenih dejavnosti in delavci pomembnih agencij in institucij. Še isti dan, ko je bil sprejet pravilnik, je stanovanja dobilo prvih osem nagrajencev, v glavnem vsi v takrat zgrajeni in strašno moderni Zupančičevi jami. Menda je bil med prvimi novinar Slovenca Ivo Žajdela, tik za njim Peter Volasko, Vidmarjev strankarski kolega. Poleg tega je povečan del stanovanja dobil tudi že omenjeni Miklavčič. Tega so novinarji tiste dni obtoževali, da je stanovanje dobil zgolj za nagrado za reševanje premnogih Vidmarjevih mestnih težav, recimo vprašanja črne gradnje, ki jo je imel na Ljubljanskem barju. Nad najemninami v teh stanovanjih se takrat ni nihče pritoževal in tudi danes se nihče ne pritožuje, saj so neprofitne, torej tudi do osemkrat nižje od najemnin v stanovanjih, ki so jih Babačiču ali, če hočete, Veselku dodeljevali v zadnjem času. Potem so se v poceni kadrovska stanovanja postopoma vseljevali tudi drugi za mesto pomembni dejavniki. Biserka Karneža, novinarka Slovenca, dr. Miha Kovač, takrat urednik DZS in publicist, dr. Aleš Debeljak, profesor s FDV, Drago Jančar, najresnejši slovenski kandidat za Nobelovo nagrado za literaturo, pa še en Slovenčev novinar Pablo Huan Fajdiga, direktor ljubljanskega potniškega prometa Andrej Osterman, najboljša športna novinarka na TVS Jolanda Bertole in navsezadnje tudi Pavel Gantar, poslanec v ljubljanski skupščini in kasnejši minister v Drnovškovi vladi. Zakaj so se mestni šefi odločili, da bodo obdarili tudi nekaj ne ravno desničarskih osebkov, ni povsem jasno. Za Gantarja se je govorilo, da je v pravem času v ljubljanski skupščini podprl zamisli samosvojega prostega strelca z desne Janeza Lesarja. Res pa je, da so bili novinarji, ki niso pisali za Slovenca, v času Strgarjeve in Vidmarjeve vladavine brez vsakršnih možnosti.