Schröderjeva socialdemokratska tretja pot je bila v volilni bazi in delu vodstva kmalu spoznana za napačno, čeprav brez prave alternative. Spopad med kanclerjem Schröderjem in tvorcem njegove volilne zmage ter finančnim ministrom v prvem mandatu Oskarjem Lafontainom je privedel do razkola v SPD in odhoda za nekatere pravega socialdemokratskega, za druge pa le preveč levo usmerjenega krila stranke. Dogajanja pred predčasnimi volitvami 2005 in usoda nemške SPD na njih verjetno najbolje ilustrirajo težave vseh evropskih socialdemokracij, ki so imele pripravljene odgovore na klasični ekonomski liberalizem, ne pa tudi na neoliberalizem, podprt z globalizacijo kapitalizma. Schröderjeva vlada se je znašla sredi gospodarske krize, ki so jo na eni strani hranili nemška združitev s stroški, ki so daleč presegli prvotno načrtovane, in nepokriti računi za socialne transferje, na drugi strani pa grožnje kapitala z begom k večjim dobičkom na evropskem vzhodu in v Azijo.