Tipičen primer zakona, ki omogoča prekomerne posege v zasebnost in nesorazmerno zbiranje najbolj intimnih osebnih podatkov, je Zakon o zbirkah podatkov s področja zdravstvenega varstva (ZZPPZ). O vsebini zakona v državnemu zboru ni bilo veliko razprav, glavna vsebina pa je pravzaprav razvidna iz njegovih prilog, ki omogočajo uvedbo številnih zbirk najbolj občutljivih osebnih podatkov na področju zdravstva, ki skoraj vse vsebujejo tudi EMŠO. Tako na primer evidenca obravnave uživalcev drog (IVZ 14) poleg EMŠO, spola, datuma rojstva, stalnega prebivališča in drugih identifikacijskih podatkov zahteva tudi zbiranje podatkov o spolni usmerjenosti, dotedanjih spolnih odnosih, številu spolnih partnerjev, uporabi kondoma, psihiatričnih diagnozah in celo o policijski in sodni obravnavi. Pri tem zakon ne zahteva, da je posameznik vnaprej pisno seznanjen s tem, komu in za kakšne namene se ti podatki lahko posredujejo naprej. Posameznik, ki je stopil v stik s kakšnim od centrov za preprečevanje odvisnosti od drog, največkrat sploh ne ve, da se takšni podatki morajo zbirati in posredovati dalje Inštitutu za varovanje zdravja. Posredujejo pa se na način, ki brez večjih težav omogoča njihovo prepoznavo oz individualizacijo. Zakon predpisuje čas hranjenja takšnih evidenc 15 let ali celo trajno. S kazenskimi določbami ZZPPZ so sankcionirani le tisti, ki ne zbirajo, obdelujejo in ne posredujejo zahtevanih podatkov, niso pa predpisane sankcije za primere zlorab tako zbranih podatkov. Tako je očitno, da je pri pripravi tega zakona, predvsem pa njegovih prilog, sodelovala v glavnem le ena stroka, to je zdravstvena stroka, ki ima interes zbirati čim več podatkov za svoje raziskovalne potrebe, pri tem pa očitno ni bilo opravljeno tehtanje z drugimi pravicami, predvsem pravico posameznika do zasebnosti in varstva osebnih podatkov. Ni upoštevano načelo, da naj se v te pravice posega le minimalno, le v takšnem obsegu, ki še omogoča uresničevanje legitimnega cilja na tem področju, to je spremljanje bolezenskih pojavov. Kot vidimo, se zbirajo in naprej sporočajo tudi najbolj osebni in občutljivi podatki, ki s tem ciljem nimajo neposredne zveze. Ta primer najbolje ilustrira, da tudi najboljši namen sistemskega zakona lahko pripelje do drugačnih učinkov, to je do očitno prevelikega posega v zasebnost, čeprav z zakonom. Za našega inšpektorja torej tu ne more biti nič sporno, saj je vse urejeno in »požegnano« z zakonom. Če bi o tem odločala neodvisna institucija za varovanje osebnih podatkov, bi bil nabor podatkov, ki se morajo zbirati na področju zdravstva, prav gotovo bolj restriktiven in premišljen. Boljši pa bi bil tudi nadzor njihove uporabe in zavarovanja.