Lacan doda, kako ni čudno, da se Joyce ni pustil analizirati Jungu (ib.). S tem ne misli na to, da se je Jung (ki je pač zagovarjal drugačen koncept psihoanalize kot Freud) s svojim iskanjem prapodob nezavednega Joyceu zdel napačen analitik, saj je znano, da je Joyce nasploh gojil averzijo do psihoanalize. Joyceov odnos do psihoanalize najbolje ilustrira njegova naslednja izjava: »Če jo že potrebujemo, potem raje ostanimo pri spovedi« (JJII, 472). Joyce se je s psihoanalizo seznanil že leta 1910, ko mu je Freudove knjige priskrbel Ottocaro Weiss, Jungov osebni znanec in brat Eduarda Weissa, ki je bil eden med prvimi Freudovimi učenci, tudi prvi italijanski psihoanalitik; (ib., 393). Mnenje kritikov, ki so množično raziskovali vpliv psihoanalize na Joyceovo delo, je, da je Joyce Freuda relativno dobro poznal, verjetno bolj kot na to kažejo njegove številne izjave (glej npr. Rosa Maria Bosinelli Bollettieri: The Importance of Trieste in Joyce’s Work With Reference to His Knowledge of Psycho-Analysis, JJQ 1970 7/3). Joyce bi s psihoanalizo ne pridobil ničesar, česar ni pridobil že sam, njegovo delo »ilustrira psihoanalizo«. To najbolj neposredno opredelitev o vlogi Joycea za njegovo delo, je napisal leta 1976, v posebnem uvodu angleškega prevoda njegovega seminarja: Jacques Lacan: The Four Fundamental Concepts of Psyho-analysis, Introduction; Penguin 1991, ix. Kako in zakaj v psihoanalizo umestiti nekaj, kar je nič več in nič manj kot njena ilustracija, pri tem pa je najbolj »nenavadno to, da se je Joyce do [psihoanalize] dokopal sicer ne brez poznavanja Freuda... ampak ne da bi se zatekel k izkušnji analize« (SIM2, 36)? Kako naj bi torej neko védenje lahko postalo predmet psihoanalize, če je notranja lastnost tega predmeta prav primer psihoanalize? Osnovni zastavek Lacanove interpretacije Joycea je analogen z vprašanjem o ‘razumevanju Lacana’. Da bi zato odgovorili na prvo vprašanje, bomo morali hkrati odgovoriti tudi na drugega.