Zakon o trgu vrednostnih papirjev navidezne posle prepoveduje, ne vsebuje pa definicije, kaj navidezni posel sploh je. Zato se interpretacije razlikujejo. Če jih strnemo, je navidezni posel tisti posel, ki zaradi določenih okoliščin ne dosega gospodarskega namena, ki je za takšen posel običajen (ATVP), oziroma posel, pri katerem se sklene izmišljena kupoprodajna pogodba (ki jih trg sledi) in pri kateri ne pride do prenosa vrednostnih papirjev in denarnega toka (Ljubljanska borza). Primer navideznega posla sta denimo nakup in prodaja delnic, ki ju vlagatelj sklene s samim seboj: ista oseba kupi in proda vrednostni papir pri isti BPH ali pa dogovor o nakupu in prodaji med dvema udeležencema. Najpogosteje se vlagatelji želijo na tak način izogniti plačilu davka od dobička s prikazovanjem kapitalske izgube (zato je ATVP pod drobnogled vzela predvsem decembrske posle), nameni pa so lahko tudi drugačni, umetno ustvarjanje vtisa o prometnosti delnic in posledično zviševanje njene cene, hiter zaslužek … Najbolj tipičen primer navideznega posla je posel za zmanjševanje kapitalskih dobičkov, ki so obdavčeni. Neki borzni posrednik v začetku leta kupi delnice podjetja A, za katere ve, da so popolnoma nelikvidne. Decembra jih proda po nižji ceni (hkrati pa po isti ceni še isti dan spet odkupi, tako da sprememba lastništva ni knjižena v KDD), tako umetno ustvari kapitalsko izgubo in zmanjša dobiček, ki ga je imel z nakupi in prodajo drugih, bolj likvidnih delnic.