Vsekakor je treba biti pri najnovejšem Račanovem predlogu previden. Drnovšek ga je včeraj že zavrnil. Kakor zahtevajo nekateri najvidnejši hrvaški strokovnjaki s področja mednarodnega pomorskega prava, naj bi državi predali v arbitražo predvsem ali pa zgolj vprašanje razmejitve na morju. To vprašanje pač Hrvate najbolj skeli (mimogrede, podobno rešitev s pristopom do odprtega morja poznata Monako in Francija, pa zavoljo tega državi nista skregani), pa čeprav je zdaj že vrabcem na strehah jasno, da je Slovenija najbolj popustila pri meji na kopnem. Ne nazadnje naj bi v okvir Hrvaške prišlo tudi več deset slovenskih državljanov, obratnega primera pa ni. Prav cinično se zdi v tej luči ravnanje slovenskega pogajalca, ki je moral prepustiti slovenske državljane na drugi strani, da bi si pridobil slovenski izhod na odprto morje in čim več litrov slane vode v Piranskem zalivu, če pa naj bi bila Slovenija do vsega tega tako ali tako upravičena. No, verjeli smo, da pač ni šlo drugače. Toda Račan je omenjal tudi, da bi manjši popravki predloga meje nemara še bili možni, če bi se s tem strinjali v Ljubljani. Ne bi bilo dobro, ko bi slovenska stran šla v takšno ponovno kupčkanje in tehtanje rešitev, razen če je tudi sama izjemno dobro preučila, kje naj zahteva morebitne popravke. Če bi namreč o meji na morju odločal neki tretji arbiter, ga seveda že zavoljo lažjega in preglednejšega dela in razsojanja ne bo zanimalo, kaj se je dogajalo na kopnem.