Novice so nemudoma odgovorile obema. Najprej so se posvetili izvajanjem o kulturi in jeziku. »Dozdeva se nam, da bi pri nas na razvalinah našega naroda radi povzdignili bandero nemške 'kulture'. Kultura je v vsakem jeziku mogoča; Gerki in Rimci so jo kdaj imeli in kakor so Nemci kulturo sesali iz gerških in latinskih, tako jo tudi mi lahko sesamo iz vseh teh in tudi nemških.«4 V drugem delu pa se je razboriti »košček papirja« posvetil uredniku Laibacher Zeitunga dr. Issleibu, ter mu zabrusil, da je tako ali tako tujec v deželi. »Dobro vemo, da Vam in ljudem vašega bandera ta 'košček papirja' strašno preseda in da moti ose in sršene v drugem taboru. Al kako more drugače biti, ko je vredništvo njeno v rokah vrednika, kteremu je kranjska dežela čista 'terra incognita', ki besedice ne razume tistega naroda, ki prebiva v njej in še celo misli, da ga je Bog poslal za luč 'nemške kulture' v slovensko deželo. Laibacherca pa naj lepo pohlevna bo in Boga hvali da ima od druge strani pomoči, da more živeti in naj ne žali 'koščka papirja', ki se tudi brez primere z Laibacherco, more imenovati 'charta magna' ravnopravnega slovenskega naroda.«5 Očitki, da so v nemškem taboru tako ali tako sami tujci ali pa odpadniki od slovenstva (vodja nemškega tabora je bil dolgo časa najbolj znan odpadnik iz slovenskega tabora Karl Deschman ali Dragutin Dežman), so ustavoverce najbolj skeleli, Slovenci pa so jih zato toliko raje ponavljali.