V primerjavi s prvima dvema lečama posveti ta dosti manj pozornosti vedenjskim vidikom odnosov. Raziskovalci po tem pristopu uporabljajo dva kriterija za določanje družinske narave odnosov – do katere mere je odnos neposredno reproduktiven ali vsaj potencialno reproduktiven in ali odnosni vzorci delijo genetski material. Osnovna prednost tega pristopa je njegova enostavnost. Ta leča ponuja objektiven, zunanji kriterij za klasificiranje odnosov. V primerjavi z družbenolegalno lečo je prednost biogenetske leče v tem, da se reproduktivni potencial in genetski material ne spreminjata tako kot zakoni. Tako je ta perspektiva najbolj objektivna od vseh treh, saj ponudi tudi največjo konsistentnost glede na različne kulture in časovno obdobje. Vendar pa ta enostavnost ne daje realne slike tistih odnosov, ki ne padejo v to kategorijo (npr. pomembne povezanosti, ki jih upošteva leča vlog, ali odnosi na podlagi posvojitev, ki jih upošteva družbenolegala leča). Ta ozkost povzroči, da lahko ostanejo določeni odnosi neraziskani. Pristop, ki daje udeležencem v raziskavi možnost samodefiniranja njihovih odnosov, ima svoje prednosti, a avtorji opozarjajo, da lahko nekritična navdušenost za tak pristop povzroči, da si raziskovalci nakopljejo težave. Z neomejeno širino v definicijskem procesu tvegamo konceptualno zmedo. Čim širša in bolj vključujoča je definicija družine, manj razločujoč postane koncept družine. Če so vse pomembne človeške povezave družinske, potem je družina sinonim za pomembno povezanost in tako izgubi svojo konceptualno posebnost. Če to pripeljemo do ekstrema, potem čezmerno široka definicija družine – paradoksno – napravi družino za vse manj pomemben koncept. Čeprav je čustveni in vedenjski vidik družinskih odnosov zelo pomemben, sta legalni in genetski vidik tudi vplivna in raziskovalci si ne morejo privoščiti, da bi ignorirali njun vpliv (ibid.). Tudi v slovenskem prostoru se raziskovalci ukvarjajo s problemom empiričnega določanja in raziskovanja sodobnih družinskih oblik, na kar opozarjajo mnoge tipologije in klasifikacije družin. Za ilustracijo sem izbrala tipologijo, ki jo je oblikovala Nagode (2004) na podlagi popisane dejanske situacije gospodinjstev s poudarkom na skupnosti oseb, ki živijo skupaj in porabljajo skupna sredstva za osnovne življenjske potrebe, in na sorodstvenih vezeh med njimi, kar naprej omogoči vpogled v raznovrstne oblike družinskega življenja. Pri oblikovanju tipologije družin je upoštevana definicija družine, kot jo je oblikovala