Sporno določilo iz tretjega člena pravilnika, ki določa, da se smejo pri prevozih otrok uporabljati le vozila, ki so mlajša od 12 let, je povzročalo veliko prahu že, ko je nastajal omenjeni pravilnik. Takrat je bil zakonodajalčev predlog še bolj radikalen - starostno mejo vozil je namreč skušal pomakniti celo na osem let - a je v dvogovoru z avtoprevozniško stranjo prišlo do »kozmetičnega« kompromisa - na že omenjenih 12 let, kar pa avtobusnih prevoznikov ni zadovoljilo. Ti so enotno zagovarjali stališče, da je glede stanja vozila najbolj objektiven in korekten kriterij dokazilo o vsakokratni tehnični brezhibnosti vozila in so se glede zagotavljanja tehnične brezhibnosti vozil strinjali, da se, če je potrebno, poveča tudi gostota tehničnih pregledov za starejša vozila.