Mariji se zdi pomembno, da preden jedi postavi na jedilni list, najprej testira pri teh, ki jim bodo primarno namenjene. Tako bo ves novi program jedi posvečen okusu obiskovalcev, torej so trenutno v fazi testiranja. Zdelo se nam je, da smo bili ob bogati pogostitvi neke vrste poskusni zajčki tudi sami -pa smo nalogo navdušeno opravili. Če vam ni do eksperimentiranja, lahko brez skrbi vprašate osebje za nasvet in povedali vam bodo, katere jedi so med gosti najbolj priljubljene ter vam dobro svetovali pri odločitvi. Izbira bo vsekakor dobra, saj vse jedi pripravljajo sami po lasičnih domačih receptih. Sicer pa je Vinotočpredvsem v znamenju domačih vin, torej Zlati grič. Prodajajo samo vina s svojega asortimana, in prav je tako, saj je gosta najlažje prepričati z nečim, kar dobro poznaš. Vina Zlati gričobsegajo širok spekter, od polsuhih do sladkih, znani so tudi po svojih peninah in aperitivnih vinih, med rdečimi pa velja izpostaviti modro frankinjo. Prav posebno so ponosni na svoj polsuhi renski rizling, ki je očaral tudi našo ekipo. Gostiteljica Marija se je ob omembi renskega rizlinga le skrivnostno nasmejala in pojasnila, da so v zgodbo o tem vinu vpleteni številni dejavniki. Za dobro delo velja predvsem pohvaliti kletarje, ki so znali iz grozdja pridobiti najžlahtnejše. Če želite še kaj več, se lahko v Vinotoču najavite za strokovno vodeno degustacijo vin. Ekipa revije Golf Slovenija se je tokrat delovnega dne udeležila v okrnjeni zasedbi, saj je bolezen kar dvema članoma onemogočila pot. Za ostale to pomeni dvakrat večdela. Nato smo odigrali še osemnajst lukenj in zmanjkalo je časa za malico. Verjetno se ne spodobi, ampak moramo priznati, da smo na večerjo prišli sestradani. Morda lačen človek ni najbolj objektiven pri ocenjevanju hrane, ampak na mizi nas je pričakal še topel, sveže pečen kruh, ki so ga pravkar pripeljali iz bližnje domače pekarne. Verjetno še niste videli, da bi se kdo tako razveselil kruha. Po začetnem šoku smo začeli uživati v predjedi. Na mizi se je znašel vinogradniški prigrizek, sestavljen iz divjačinske paštete, budiole divjega prašiča, srnine suhe salame, prekajenega sira in nekaj oliv. Pravi štajerski okus smo oplemenitili še s prvakom domače kleti, polsuhim renskim rizlingom, letnik 1999. Vino se je odlikovalo po svoji svežini in je bilo kot nalaščpo napornem dnevu. Sledila je juha z ajdovo kašo in jurčki -rahlo presenečenje, saj skorajda nismo večvajeni domače strežbe z velikimi zvrhanimi krožniki. Tukaj je vsekakor sodila k ambientu, gostoljubnemu Štajercu namreč nikakor ni v navadi, da bi velik krožnik ostal na pol prazen. V teh krajih Slovenije je to greh, hkrati pa blagoslov za prazne želodce. Juha nam je izvrstno teknila, po njej pa smo si zaželeli malo slajšega vina in dobili polsladek sivi pinot. V duhu omenjene (lepe) štajerske navade se je tudi glavna jed bohotila v večji količini. Privoščili smo si svinjski medaljon z gobicami, srno po lovsko, pekovski krompir, ajdove štruklje in sestavljeno solato, ki ji je v našem primeru predsedovalo zelje, možne pa so tudi druge izbire. Divjačini se je prilegel tudi dodatek iz brusnic, sam pa sem si najbolj zapomnil medaljone. Glede vina smo za nasvet poprosili osebje in predlagali so nam souvignon, spet polsladek. Po tako obilni jedi je človek sit, zato smo želeli "čim manj komplicirano"sladico. Gostitelji so ostali zvesti svojemu programu in tudi sladica je v večji meri prihajala iz gozda: sladoled, bogato oblit z vročimi borovnicami. Tudi posladek je bilo treba "poplakniti"in to delo je za nas opravil jagodni izbor v sladkem renskem rizlingu iz pozne trgatve. Večer smo nato uspešno zaključili še s pohorskim zavitkom.