Problemov zadolženosti in prezadolženosti v Sloveniji sistematično ne spremljamo9. Še vedno ni uradne definicije prezadolženosti, problemi se pojavljajo tudi pri razpoložljivosti podatkov (zadolženost tako lahko izmerimo le na podlagi podatkov o posojilih in varčevanju v bankah, kar zaradi razvoja finančnih trgov tako na strani ponudbe posojil kot tudi novih možnosti za akumuliranje premoženja ne kaže več najbolj objektivne slike). Ne objavljamo podatkov o dolgu na kreditnih karticah, zavarovanem in nezavarovanem dolgu ter deležu slabih posojil (tj. tistih, ki se ne odplačujejo) ali zamud pri plačilih, če omenimo zgolj tiste, ki jih lahko zasledimo v različnih raziskavah za večino držav. Kljub temu je Slovenija že sprejela nekaj ukrepov za zagotavljanje večje pravne zaščite potrošnikov (z leta 2004 sprejetimi Zakonom o potrošniških kreditih, Zakonom o izvršbi in zavarovanju, Zakonom o varstvu kupcev stanovanj in enostanovanjskih stavb ter s Pravilnikom o poročanju dajalcev kreditov, ki uvede registracijo ‘nebančnih’ kreditodajalcev pri Uradu za varstvo potrošnikov), kar posledično znižuje možnosti za prezadolženost prebivalcev. Prezadolženost lahko merimo na tri načine: (1) z objektivnimi (kvantitativne, matematične), (2) s subjektivnimi (kvalitativne) in (3) z administrativnimi merami. Zaradi težav s podatki v Socialnih razgledih pre/zadolževanje analiziramo le s pomočjo subjektivnih mer, tj. z javnomnenjskimi podatki. Čeprav o zadolženosti in njeni naravi v Sloveniji ne vemo veliko, ta vsebuje vsaj tri dimenzije. Po eni strani je dolg lahko kazalnik materialnih težav gospodinjstva, po drugi kaže zgolj racionalno ekonomiziranje oseb oziroma gospodinjstva z dohodki, po tretji pa je sam v funkciji dohodkov.