Slomšek je v svojih pesmih uporabil poleg knjižnega tudi obsežno narečno besedišče, ker je želel, da bi bile njegove misli podane na kar najbolj nazoren, domač, umljiv način. Takšne izraze, za katere se mu je zdelo, da jih nekateri bralci ne bodo dobro razumeli, je zato pospremil z dvojnicami in sopomenkami, in to na dva načina. Če je besedi v verzu dodal opombo pod črto, smo to opombo v prepisu izpustili, ogledati pa si jih je mogoče v faksimilih izvirnih tiskov v elektronski izdaji. (Tovrstne Slomškove opombe so ohranjene le v pesnitvi Zvonov pesem, ker gre tu za pravcate komentarje k vsebini.) Drugi način, kako je Slomšek z dvojnicami bogatil slovensko besedišče,23 pa je ta, da je variantno besedo postavil samo v oklepaj in jo pustil v verzu ob narečni besedi, denimo: Brž cvetni (žegnan) les žena prižiga – le počivat taj (tje) gredo – Kdor zmasen (zmeren) ni, / si smrt redi. V teh primerih smo ponujeno dvojnico pustili bralcu na izbiro v izvirni obliki, ker tudi avtor sam ni hotel določiti, kako je treba brati verz, marveč ga je hote pustil „nedokončanega“ z namenom, da bi bralec, ki morda skupini poslušalcev bere iz Drobtinic, sam izbral tisto sopomenko, ki njegovemu jezikovnemu okolju bolj ustreza. Tudi v tej leksikalni podrobnosti (in poetološki nenavadnosti) odseva Slomškov pluralen, resnični raznolikosti življenja naklonjen značaj.