lahko zazdijo povezani s prerokbo. Kot da je nekdo posadil seme in zdaj je vzklilo. Človeško preživetje je bilo od pradavnih časov odvisno od prerokb. Nekateri člani plemen – šamani, zdravilci in tisti, ki so imeli dar za potovanje v druge dimenzije zavesti – so urili telo in duha za kar najbolj natančno sprejemanje znanja in nasvetov višjih sil. Ameriški Indijanci so hodili na lov za videnji, kar pomeni, da so bili več dni sami, se postili in molili, da bi jim duhovni svet namignil, kako naj ravnajo. Toda duhovni svet je dostopen ljudem iz vseh kultur. V stik z njim lahko pridemo skozi globoko intuicijo, močne sanje ali stanje razširjene zavesti. Na primer med meditacijo, samohipnozo ali zaužitjem svetih zelišč. Babice nas učijo, da čas v duhovnem svetu ni linearen. Čas obstaja kot celota, kar omogoča tudi vpogled v dogodke daljne prihodnosti. Največji vidci in preroki svetovnih verstev so lahko videli na stotine, celo tisoče let naprej. Prerokba pa se razvija tudi glede na to, ali se človeška družba razvija v pozitivno ali negativno smer. Do izpolnitve strašnih prerokb pride tedaj, ko se človeška družba noče spremeniti. Pripadnica plemena Jupik, babica Rita Pitka Blumenstein, nam je orisala, kako se prerokba sčasoma razkrije. Ko je bila majhna, ji je oče naredil leseno skledo z vzorcem pajčevine na sredini in s pajkom v kotu. Ker so imeli vsi njeni sorojenci sklede s krokarji, ponirki in drugimi živalcami, je bila Rita užaljena in prizadeta. Oče pa se je zasmejal, se popraskal po glavi in ji rekel, da je to komunikacija prihodnosti. Rita pripoveduje: »Ko sem prvič slišala za medmrežje in svetovni splet, me je spreletelo: ‘To je moja skleda’!« (Pajek po njihovem izročilu prenaša sporočila.) Ko so babice prvič sedle za okroglo mizo Sveta, se je prerokba o njihovem srečanju skozi njihove pripovedi odvijala naprej. »Danes, včeraj, pred tridesetimi leti, stojimo sredi gibanja in nihanja svete prerokbe o Svetu starih mam,« jim je povedala majevska babica Flordemayo. Glede na svojo vlogo v prerokbi so prepričane, da zamujajo več sto let. Svet bi se moral sestati že zdavnaj. Vse babice so poudarile, da se zelo mudi. Prve tri dni je bilo zasedanje zaprto. Hopijevska babica Mona Polacca je ob koncu povedala: »Sestale smo se pet pred dvanajsto.«