Derrida v zadnji opombi Ulysses Gramophone (D2, op. 18) pravi, da je prav dejstvo, da je Joyceov tekst, tekst, ki je bil neprestano »delo v nastajanju«, tekst, pri katerem je sam odlašal s podpisom toliko časa, dokler ni bil prepričan, da je napočil »pravi trenutek«, najboljši dokaz »nemogoče totalizacije«. (Znano je, da je Joyce Uliksa kar za tretjino povečal že na tiskarskih odtisih, da je nekemu tiskarju Finnegans Wake na ljubo dopisal še nekaj vrstic, da bi bil tekst videti lepši...). Da so, še več, prav ti naknadno nastali popravki »bistveni za razumevanje igre v Joyceovem tekstu«. S to trditvijo se zagotovo strinja zelo specializirana veja faktografskega joyceovstva, šola rokopisnih študij, ki je enako močno kot Derrida zaznamovala simpozij iz usodnega leta 1984, in hkrati tudi v tej najbolj markantni podveji faktografskega joyceovstva povzročila izrazito internacionalizacijo brez dominantne paradigme, ki so jo zaznamovali že opisani evropski (in ostali) teoretski projekti na koncu 80-ih. Navidezna ‘deseminacija’ faktografskih joyceovskih študij, kopica ‘lokalnih’ trendov v joyceovstvu, ki smo jim priča v zadnjem času, ni le posledica formalne zahteve ‘druge internacionalizacije’, ki jo je zahteval vdor teorije v joyceovstvo. Konflikt je nastal na osnovi neposrednega sooženja evropske in ameriške kritične metodologije, in to znotraj področja, ki je predstavljalo enoten ‘upor z razlogom’, namenjeno je bilo prav vdoru teorije v joyceovstvo.