Na drugi strani pa je sindrom odvisnosti. Bosna in Hercegovina ni bila tako odvisna od mednarodne pomoči niti takrat, ko je bila ob koncu devetnajstega stoletja mednarodni protektorat, niti ni bila tako podrejena tujim politikom, kot je danes, ko jo je Avstro-Ogrska razglasila za svojo provinco in jo zasedla. In prav v trenutku, ko je ta odvisnost postala največja, se začenja resno govoriti o umiku iz Bosne in Hercegovine, medtem ko se pomoč že zmanjšuje. Marta Dassu in Nicholas Whyte pravita v zadnji lanski številki revije s simboličnim naslovom Preživetje (Survival), da je po 11. septembru 2001 mednarodna pozornost do Balkana upadla, možnost za preobrazbo, ki je bila pridobljena s splošnim evropskim padcem komunizma leta 1990, pa je bila izgubljena. Pakt stabilnosti je že preteklost, in kolikor ga bo še med živimi, bo pač živi mrtvec, ki ne bo dorasel svojim osnovnim ciljem. Ker imajo Združene države Amerike dosti dela na drugih koncih sveta, pada teža upravljanja z balkansko situacijo na pleča Evropske unije, ki pa obravnava te države povsem drugače od tistih, ki jim morebiti res odpira kanale pridružitve: zapira se pred njimi in jih odriva. Osrednja teza članka je ugotovitev, da se je okno, odprto leta 1990, za to regijo verjetno zaprlo. Ugotavljanje sindroma odvisnosti od tuje pomoči, ki ne deluje samo v Bosni in Hercegovini, ampak tudi na Kosovu in v Makedoniji, prihaja torej prav v trenutku, ko bo ta pomoč začela upadati o kakršnikoli naslonitvi na lastne sile pa ni nikjer niti govora. Lažje se bodo vsi včerajšnji vojni sovražniki še danes zedinili s Slobodanom Miloševićem, da je za vse kriv Nato ali da je (kot v Nikogaršnji zemlji", ki ji želim oskarja vsaj toliko, kot bi privoščil Nobelovo nagrado Branku Horvatu) najbolj kriva nesposobna Organizacija združenih narodov kot da bi se kdorkoli odločil, kaj naj sam s seboj in iz lastnih sil začne. To ni samo pomanjkanje vizije, o katerem včasih stokamo pri nas, ampak je pomanjkanje kakršnekoli pobude. Res je, da mednarodna pomoč vsem neoliberalnim dogmam navkljub ni poučevala, kako se lovijo ribe, ampak jih je doslej očiščene dostavljala na mizo. Res pa je tudi, da je prevladujoče politično stališče korumpiranih in odvisnih elit, da rib doma tako ali tako ni, da tam, kjer so, ne grizejo, da tam, kjer grizejo, obale niso dostopne za ribiče, in da tam, kjer so obale dostopne za ribiče, ni ribičev, ker so jih sovražniki vse pobili.