LJUBLJANA - V maju bomo spet slavili obletnico konca 2. svetovne vojne, tokrat triinpetdesetič. Eni bomo o odporu proti okupatorju spet govorili s ponosom, drugi o nadvse pogubni odločitvi, zaradi katere da je bilo tudi prelite veliko nedolžne krvi. Vsaka vojna je nesreča: v njej vedno trpijo tudi nedolžni, pa vendar ni mogoče izenačevati vseh v vojno vpletenih strani. Za vsako vojno je vedno najbolj kriv tisti, ki jo začne. Vojna je bila leta 1941 Slovencem vsiljena z okupacijo. Govorjenje, da naj bi bila 2. svetovna vojna na slovenskih tleh izključno plod "komunističnega zla" in "krvava revolucija", preprosto ni v skladu z zgodovinskimi dejstvi, zato ne more postati podlaga za spravo, kakršno terjajo od ljudi nekatere politične stranke. Narodnoosvobodilna vojna v Sloveniji je bila predvsem boj proti okupatorjem, t.i. "antikomunizem" pa zlasti sodelovanje z okupatorjem. Kolaboracijo so spodbudile, oborožile in jo vodile okupacijske oblasti, ki so s tem, da so si okupirana ozemlja priključile, ravnale celo v nasprotju z mednarodnim okupacijskim pravom. Sodelovanja z njimi torej ni možno vrednotiti kot legitimen upor proti komunizmu. Hkrati z bojem proti okupatorjem pa je potekal tudi boj za socialno preobrazbo družbe, da bi se revščina na vasi in v delavska predmestja nikoli več ne vrnila. V partizane so šli ljudje iz različnih socialnih plasti in različnih nazorskih in političnih prepričanj, toda vsi so se bojevali in umirali za iste cilje: najprej za svobodo, proti okupatorjem, ki nas je hotel izničiti kot narod, in nato tudi za življenje, vredno življenja; "za svobodo in kruh", kot pravi partizanska pesem. Vsak, kdor iz osebne izkušnje ali iz zgodovine pozna življenjske razmere ljudi, revščino in socialne krivice, ki jih je ustvarjala in dopuščala Kraljevina Jugoslavija, bo razumel, da je bilo hrepenenje ljudi po pravičnejši družbi, po človeka vrednem življenju, razumljivo in upravičeno.