Sredi osemdesetih let je nekega dne naše omizje fantaziralo, kaj bo počelo, "ko bomo prišli na oblast", s proletarsko revolucijo ali s čim že: Srečo bo spisal uradni manifest za ljudske množice, Janez bo vodil oklepnike po ljubljanskih ulicah, Igor bo ponoči zapiral sovražnike ljudstva, jaz pa bom pojasnjeval tujim diplomatom, da so govorice o terorju izmišljotina naših političnih nasprotnikov. Seveda je šlo za obešenjaški humor, ki daje zdravo distanco do predmeta poželenja. Vsekakor se nikomur ni niti sanjalo, da bosta dva med nami že čez manj kot pol ducata let v resnici postala ministra, in to še v nekakšni kontrarevolucionarni in nacionalistični vladi. Vedeli pa smo že tedaj, da je med nami najbolj kompliciran in obetaven značaj Janezov, z njegovo pravičniško trmoglavostjo, sumničavostjo in zamerljivostjo. Nekoč, med mojim urednikovanjem na Mladini, mi je prinesel članek o tem, kako je mladi Marx zagovarjal oboroženo ljudstvo kot instrument proletariata, medtem ko je stalna vojska vedno zgolj aparat nasilja vladajočega razreda, in o podobnih stvareh, ki so pomenile skorajda nepredstavljivo grob napad na slavno JLA. Vedel sem, da bo po objavi hudič, zato sem članek najprej spravil v predal, da se razmere še malo omedijo. Potem pa se je mene polotil nekak hudič - saj veste, mlademu človeku ni treba mnogo, da ga zgrabi obupna hrabrost, denimo ob kaki ponesrečeni ljubezenski zvezi - in članek sem dal natisniti. Pa prileti k meni Janez, ves rdeč v obraz od jeze. Tisti čas je bil že ostro obravnavan v partiji in grozila mu je najstrašnejša kazen: izključitev iz tovarišije. Prav na dan objave tistega članka je bil dogovorjen na cekaju, kjer so mu ga potem molili pod nos, češ, smo že mislili, da se da s tabo kaj zmeniti, pa nam zakuhaš tole. Pojasnjeval sem mu okoliščine, prisegal, da je šlo za golo naključje... Vse zaman, neprestano je ponavljal eno in isto vprašanje: Zakaj si objavil članek ravno na ta dan? V kasnejših letih sva bila še mnogo skupaj, a ta zadeva je kot senca ostala med nama.