Če pojma intime na tem mestu ne postavljamo pod vprašaj, lahko za Eržena rečemo, da svoje pripovedi skoraj nikoli ne zgradi na podlagi vdora v zasebnost dramatičnih učinkov na nobeni od fotografij ne dosega s prizori brutalnega nasilja, izmaličenja, ranjencev, kar je toliko bolj presenetljivo, ko vemo, da se pravzaprav ves čas giblje po »deželah smrti«. O bolečini govori posredno, s pozornim izbiranjem fotografiranih označevalcev, za prikaze najbolj kočljivih trenutkov človekove zasebnosti, kot sta trpljenje in smrt, Eržen sofisticirano izbira nosilce informacij; o nasilju nam kontinuirano pripovedujeta newyorška dvojčka, posneta dobro leto pred zrušenjem, ali implicitno – čustven izraz na obrazu dečka pred obstreljeno steno. Erženove fotografije je smiselno gledati tudi v luči idealističnega aktivizma in nezavedne ali celo zavedne želje po tem, da bi s podobo spreminjal svet. Avtor zavzema aktivno pozicijo pri vrednotenju aktualnih družbenopolitičnih dogajanj – najbolj očitna sta njegovo identificiranje s pozicijo zahodnega/evrokriticizma do ameriške politike strahu ter kritika odnosa zahodnih sil do humanitarnih stisk azijskih in afriških dežel.