Šef kabineta prejšnjega ameriškega predsednika Georgea Busha, Andrew Card, je predsedniku Baracku Obami nedavno svetoval, naj se pazi avgusta. Nič konkretnega nimam v mislih, je rekel, samo to, da je avgust nenavaden mesec, ko se zgodijo nepričakovane stvari: pod Bushem je na predsednikovi mizi končalo opozorilo, da je Bin Laden odločen napasti ZDA, severovzhod ZDA (in del Kanade) je doživel največji električni mrk v svetovni zgodovini, Rusija je poslala tanke v Gruzijo, jug ZDA je prizadel orkan Katrina in zaradi obupnega odziva omajal zaupanje v predsednika, vse to v štirih avgustih. Obama se za zastonj nasvet svojega političnega nasprotnika (med drugim na zgražanje Bushevih kritikov Obami očita, da je nespoštljiv do institucije predsednika, ker je v Ovalni pisarni brez suknjiča) ni zahvalil. Carda res ne potrebuje za ugotovitev, da se je ameriško avgustovsko dogajanje namesto v čas počitniškega mrtvila in kislih kumaric spremenilo v politični cirkus, ki pa ni nedolžen in mu lahko resno prekriža politične načrte ali po zanj najbolj črnih ocenah celo sfiži mandat. Takšne ocene se morda zdijo prenagljene – za Obamo je šele dobrega pol leta ali osmina predsedovanja, v katerem se je uspešno spoprijel z gospodarsko krizo, pa razočaral del najbolj zagrizenih privržencev, zlasti na levici, ki so po eni najbolj briljantnih predvolilnih kampanj v zadnjih desetletjih pričakovali, da bodo vse njegove predvolilne besede iz kampanje postale meso. Vendar je razumljivo, da so se relativizirale, ko so padle v kolesje utečenega stroja, po katerem se sprejemajo najvišje politične odločitve in ki teži stran od radikalnih sprememb. To se denimo vidi pri Obamovi odločitvi o zaprtju Gantanama – verjetno bo to res storil, a z več kompromisi, vključno s tem, da bodo nekateri zaporniki še naprej lahko ostali za zapahi brez sojenja in časovnih omejitev. Primerov je še več, pa za Obamovo predsedovanje niso nič kaj usodni in tudi ne pomenijo, da v Belo hišo ni prinesel sprememb.Prave posledice lahko prinesejo pravi izzivi, kjer pa tudi ne gre vse po načrtih. V zunanji politiki pri vprašanju Irana za zdaj ni preboja (in po tamkajšnjih povolilnih dogodkih bo še težje). Pri Afganistanu se vse več strokovnjakov sprašuje, kaj ZDA sploh želijo doseči (Afganistan se spreminja v Obamov Vietnam, je pred meseci na naslovnici kričeče napovedoval Newsweek). Nad resetiranjem odnosov z Rusijo visi vprašaj, na Bližnjem vzhodu Izrael Obamo gleda nezaupljivo, medtem ko za svoje zamisli ne najde podpore pri ključnih arabskih državah, kot se je pokazalo junija med obiskom Savdske Arabije, ki se je za Obamo končal z razočaranjem.Za razliko od Bushevega predsedovanja, ki ga je sedem let in pol definirala zunanja politika, se bo največja Obamova zgodba (vsaj če ne bo presenečenj) odvijala doma. Na prvi pogled bi to moralo predsedniku ustrezati – njegova stranka ima v obeh domovih kongresa nenavadno veliko večino, takšno, da lahko preglasuje vsako opozicijsko blokado (in Obamova velika neprostovoljna zaveznica je tudi trenutno zgubljena republikanska stranka). Toda ko ameriškemu predsedniku rečejo najmočnejša oseba na planetu, to leti na njegove proste roke pri oblikovanju zunanje politike, medtem ko so te v notranji politiki precej bolj omejene s pooblastili kongresa. Tudi večina, kakršno uživa njegova demokratska stranka, ne pomeni, da bodo zakonski predlogi, kot si jih zamisli Bela hiša, po tekočem traku potrjeni in da se bo kongres spremenil v glasovalno mašinerijo vlade. Demokratski poslanci najprej odgovarjajo svojim volilcem v domačih okrožjih, ki nihajo od zelo liberanih do zelo sredinskih, celo zmerno konservativnih. To se odraža v pisanih stališčih do ključnih reform in pred Obamo je naloga, da najde teorijo velikega poenotenja. Zadnji tedni so pokazali, da to v politiki morda ne bo nič lažje kot v fiziki.Še zlasti to velja za reformo zdravstva, ki je najpomembnejša v vsem njegovem političnem programu in kjer si Obama ne more privoščiti neuspeha ali sprejema zvodenele zakonodaje, ne da bi trpel politične posledice. Zato je nenavadno, kako pasivna je bila Bela hiša doslej, kako slabo je izkoriščala svoje najmočnejše javno orožje – nastope predsednika – in kako neuspešno je lobirala v kongresu. Razlog naj bi bil v tem, da se je učila iz izkušenj družine Clinton, ki je leta 1993 reformo spisala za zaprtimi vrati, nato pa so jo kongres in lobiji povozili na celi črti. Obama jo gradi od spodaj navzgor in prepušča kongresu, da jo oblikuje na podlagi splošnih smernic Bele hiše. To pa je pripeljalo v precejšen kaos v pogledih, kaj reforma res pomeni – v predstavniškem domu in senatu je namreč trenutno več zelo različnih osnutkov zakonodaje, z določili, ki dopuščajo različne interpretacije, kar se je pokazalo v preteklih tednih, ko se je reformi zdravstva »zgodilo ljudstvo«, na noge pa so ga spravile skrajne trditve Obamovih kritikov. (Za zgled: »Vlada bo starejše državljane pošiljala v grob,« je rekla republikanska kongresnica Virginia Foxx, kar je izpeljala iz precej obskurnega določila, da se bodo starejši lahko vsakih pet let z zdravnikom pogovorili, kdo je pooblaščen in kako ravnati, če resno zbolijo in ne bodo mogli več sami sprejemati odločitev o poteku zdravljenja.)Podobnih primerov razlaganja zakonodaje je veliko in lepo kažejo, kam je zašla razprava o reformi, ki jo ZDA sicer nujno potrebujejo že zaradi ogromnih stroškov, saj zdravstvo požre že 16,6 odstotka BDP. Toda izkrivljene kritike in strašenje ljudi ne pomenijo, da so odgovori jasni, pomisleki pa neutemeljeni. Veliko je resničnih dilem – kdo bo reformo plačal, kaj pomeni za delodajalce, kaj bo s cenami zavarovanj in tako naprej. Kljub navdušenju za reformo ob začetku mandata ji je zdaj naklonjena manj kot polovica. Obama trenutno izgublja ključno bitko za javnost pri vprašanju, ki zadeva prav vsakega posameznika. Če reforma pade, bo načeta predsednikova kredibilnost, in to ne le v ZDA. Bush je enega svojih avgustovskih presenečenj, orkan Katrino, opazoval od daleč, dokler ni bilo prepozno. ef kabineta prejšnjega ameriškega predsednika Georgea Busha, Andrew Card, je predsedniku Baracku Obami nedavno svetoval, naj se pazi avgusta. Nič konkretnega nimam v mislih, je rekel, samo to, da je avgust nenavaden mesec, ko se zgodijo nepričakovane stvari: pod Bushem je na predsednikovi mizi končalo opozorilo, da je Bin Laden odločen napasti ZDA, severovzhod ZDA (in del Kanade) je doživel največji električni mrk v svetovni zgodovini, Rusija je poslala tanke v Gruzijo, jug ZDA je prizadel orkan Katrina in zaradi obupnega odziva omajal zaupanje v predsednika, vse to v štirih avgustih.