predavanjem vprašala newyorške študente, kako razumejo občutek krivde. Ker so to študentje zadnjega leta prava, sem pričakovala, da se bodo razgovorili o krivdi, vezani na prekoračenje raznih pravnih ali moralnih prepovedi. Toda drug za drugim so začeli opisovati te občutke iz svojega vsakdanjika, ki zadevajo nekakšen ideal popolnosti. Povezovali so jih s tem, da na večini področij svojega življenja niso dovolj dobri. Eden se, na primer, nenehno počuti krivega, ker ne piše dovolj redno stari mami in ker zato ni dober vnuk. Drugi ima občutek, da je slab sin, ker premalokrat pokliče domov. Cela vrsta jih je dejala, da niso dovolj uspešni v šoli, da v primerjavi z najbolj briljantnimi študenti nimajo najvišjih ocen, da si premalo natančno organizirajo delovni čas ... Večina jih je še povedala, da ne naredi dovolj zase, da bi morali še več telovaditi, jesti manj redilno hrano in posvečati več pozornosti svoji zunanjosti. Realno je bil v skupini 25 študentov samo eden rahlo okrogel, medtem ko je bila večina, predvsem vsa dekleta, izrazito vitka.