Usodna vožnja je Millerjev izdelek izpred desetih let, ko jih je imel že čez sedemdeset in ko reminiscence niso bile več le stvar njegovega prepoznavnega dramskega stila, temveč tudi njegov realni čas revidiranja določenih življenjskih dejstev. Primer Lymana Felta, uspešnega zavarovalniškega agenta, ki je v mladih letih kanil postati literat, je poigravanje z idejo o bigamiji. Felt ima dve ženi, ki za to dejstvo izvesta šele ob njegovi bolniški postelji, v kateri je pristal po vratolomni vožnji. Izrazito banalen komedijski zaplet na začetku obeta igro situacijske komike, ki pa se začne razpletati povsem drugače: Felt se ob komplikacijah, ki jih povzročita reakciji obeh družin, zlasti njegovih žen, na koncu sooči s sabo. Ostane sam, potem ko sta ženi pred njim in v njegovi glavi preigrali cel kup ključnih prizorov iz preteklosti, izrekli cel kup ključnih stavkov, se skupaj in posebej soočali z njim in se na koncu vsaka posebej odločili za odhod. Miller je pri tem izrazito duhovit in okreten, prijazno popustljiv do vseh vpletenih, ki so najbolj briljantni takrat, ko jim avtor v usta položi smele in prepoznavne samoironične stavke. Tudi Felt je kljub resni dramski zasnovi lika, ki si je vzel preveč svobode in jo zato na koncu plača z osamo prav zato tudi komični lik.