Še večji prezir do slovenskih igralcev se kaže v slovenskem mladem filmu. Za starejše od 40 let ni vlog. Milena Zupančič že 10 let ne igra. Bibič, Polič, Cavazza, Ban, Štefka Drolčeva, Zlatko Šugman in še marsikdo tudi ne. Tega ni nikjer na svetu! Premalo je, če rečemo - sramota. Morali bi reči - zarota debilov! Skoraj polovica vseh, ki jih vidimo na platnu, so smrkavci, ki so jih pobrali na cesti. Avtorji generacijskih celovečercev dajejo vloge facam iz svojega bifeja. Filozofijo, ki stoji za to politiko, je razložil novinar Boštjan Videmšek 13 maja v Nedelu, ko je za nastop svoje kolegice Urške Božič v Vincijevem filmu Poker zapisal, da je »odigrala morda najbolj briljantno partijo in dokončno dokazala, da so klopi na ulicah bistveno boljša šola od akademije«. Kaj tako abotnega lahko izjavi le popolnoma neuk človek. Gospodična namreč razen svojega mednožja ni pokazala nič posebnega. Samo kolca se nam lahko po starih mojstrih slovenskega filma - Čapu, Štiglicu, Babiču, Hladniku, Kavčiču, Duletiču, Klopčiču, Godini! Vedeli so, da brez dobrega igralca ni emocij, brez emocij pa ni filma. Gledalci si želimo igralske umetnosti, tako kot si želimo verjeti v nekaj lepega in tako kot želimo temu lepemu pripadati. Svet brez emocij bi bil enako grozen kot svet brez iluzij. Zato hodimo v gledališče in v kino. Zakaj naši filmarji tega ne razumejo? Nekateri praviloma ne hodijo v gledališče, slabo poznajo igralce. Ne vedo, česa vsega so ti igralci zmožni. Ne predstavljajo si, kako se lahko preobrazijo. Bojijo se jih. To razumem, jaz sem se jih tudi bal, ko sem bil rosno mlad. Ko me je Mile Korun (kot svojega asistenta) pustil samega na vaji z Majdo Potokar in Bertom Sotlarjem, sem se skoraj v hlače.