Simptomatično: le tri dni potem, ko smo v Večerovem komentarju lahko brali o klavrni usodi statuta, ki bi vsaj na formalni ravni onemogočal lastnikom, da bi ravnali z Večerom "kot svinja z mehom", so nas vidni slovenski novinarji (Lesjak, Repovž, Crnkovič) na nacionalkinem omizju o aktualnih razmerah v slovenskem novinarstvu do polnočnih ur prepričevali, de se v slovenskem medijskem prostoru in s slovenskim medijskim prostorom ne dogaja nič posebnega. Natančneje: da se tukaj ne uveljavlja nobena od tistih praks, ki jo skupaj s civilno družbo Barbare Brezigar naskakuje opozicija, ko terja zase tisto, kar ima pozicija: svoj prostor in čas pod slovenskim cenzorskim soncem namreč. Saj ne, da bi lastniki, politiki in bogataši zatrli svojo slo po oblasti nad mediji, ampak vse tisto, kar si javnost predstavlja pod pritiski na novinarje, je po nacionalkinem omizju od znotraj votlo, od zunaj pa obdano z ničem: lastniki so nevidni, nadzorniki neslišni, uprave znotraj svojih tržnih absolutizmov prosvetljene, oglaševalci in politiki seveda zoprni, ampak vse njihove zoprnije se odvijajo v mejah znosnega. Ne briga jih niti ideologija niti politika; edini interes, ki ga jasno zasledujejo vsi po vrsti, je profit. Kar je najbrž vse res. Ampak tisto, kar dela to resnico manj ljubko, je zamolčano dejstvo, da kratka zgodba o profitu ni ideološko nevtralna: v tej zgodbi je skoncentrirana najbolj brezobzirna politika na Slovenskem.