S kolegom Sarkićem sva se izdatno potrudila, da sva se med tednom parkrat vživela v vlogo dveh preprostih podeželskih fantov, ki ju skrbi za usodo male žlahtne domovine v metežu mednarodnih militarističnih osi to za naju ni bilo pretežko, saj nekaj takega pravzaprav tudi sva , vendar sogovornikom na drugi strani žice dvomljivega kljuvanja v najinih prsih ni uspelo povsem pomiriti. Zelo kmalu postane očitno, da prijazni študentje ne študirajo ravno natologije, to pomeni, da na številna, preštevilna vprašanja preprosto niso poznali odgovora. Delodajalci so jih sicer ustrezno založili z nekaj osnovnimi ready-made doktrinami, a gre res za najbolj bazične možne stvari: ne, našim nabornikom ne bo treba v Afganistan; vključitev v Nato bi znala biti celo cenejša kot oborožena nevtralnost; jedrskega orožja na naših tleh ne bo, razen če tega izrecno ne dovoli slovenski parlament (koga točno naj bi to slednje pomirilo, ni jasno).