V predavanju ste predstavili tudi podobo Bizantinske ikone, ki se je obrabila, izbrisala od številnih gorečih poljubov religioznega oboževanja ... Primer, ko podoba realizira svojo lastno željo, neodvisno od njenega stvarnika. Zelo čudna podoba, da. Podoba Kristusa, pod njo verzi 78. psalma, ki nam šepetajo: »prislonite ušesa k besedam iz mojih ust ...« Fizična obrabljenost slike nam kaže, da verniki niso prislonili ušesa, ampak svoje ustnice ... S poljubi so uničili, požrli podobo. To je podoba, ki je zahtevala gledalčevo telo, kri in duha, v zameno je dala svoje lastno telo ... Uničila jo je gorečnost vernikov in obraz Kristusa se je obrabil. Kdo ve, najbrž njen kreator tega ni želel. Zato pa si je očitno to želela podoba sama. Bi lahko v moderni umetnosti našli podoben primer? Podoba, ki jo je uničilo oboževanje? Zdaj sem se spomnil na škandal, ki je nastal, ko je pred dvema letoma britanski črni umetnik Chris Ofili v Brooklynskem muzeju razstavil svojo sliko Device Marije, s slonjimi iztrebki in izrezki genitalij okrog nje. Ofilijeva slika je sprožila škandal, protestirala je katoliška skupnost, takratni župan Giuliani je ponorel, želel je zapreti muzej, obtožil vodstvo, da je izvedlo obscen, agresiven napad na religijo, ljudje so začeli fantazirati, kaj vse naj bi bil ta podoba pomenila ... Dokler se ni neki goreč katolik vtihotapil v muzej s sprejem in z belo barvo prekril sliko Madonne. Ko so ga vprašali, zakaj je hotel uničiti sliko, je odvrnil, »da jo je hotel predvsem zaščititi«. Sliko je prekril zaradi ljubezni in verske gorečnosti. To seveda ni isti primer kot bizantinska ikona, toda podobno gre za dejanje iz ljubezni in predanosti. V čem je po vašem skrivnost podobe Mona Lise? Ni najbolj čedna, niti ne najbolj zapeljiva ženska na svetu, niti ni Da Vincijeva najboljša umetnina, pa vendar ima kultni status v umetnosti in pop kulturi. Mona Lisa je primer tistega, čemur pravimo mimetična želja. Tako fascinantna je postala zato, ker je postala želja drugih ljudi. Zanimivo, ko so enkrat leta 1918 ali 1919 ukradli Mona Liso iz okvira, v Louvru niso še nikoli zabeležili večjega obiska kot prav takrat: več ljudi je drlo v galerijo in zrlo v prazen okvir kot takrat, ko je bila Mona Lisa še tam. (smeh) To je tisto enigmatično v njej. Nihče ne ve, zakaj, vedno pravijo, da je njen smehljaj tako dvoumen, ali se res smehlja, ali je žalostna, ali ve več, kot si mislimo, da ve? Ne vemo, kako se zares počuti, kaj zares občuti ... Pravzaprav ne signalizira nikakršnega jasnega sporočila. Zato je njena odsotnost prav tako vznemirljiva kot njena prisotnost, morda še bolj. To je podobno kot odtisi dlani filmskih zvezd.