Ker so lasje simbol ženske moči, senzualnosti, hotela pa bi igrati v filmu, v katerem bi bila brez obeh najpomembnejših atributov – jezika in las. Sicer pa sem redko v bojni opremi, na javnih nastopih pač, drugače najraje v kavbojkah in nenaličena, s kapo na glavi, ker me zebe v ušesa. Ljudje me pač vidijo pleskarsko obdelano, saj zato pa bi rada igrala v drugačnih filmih! Vloga, ki mi jo je namenil Goce, bi bila pravšnja zame, in mislim, da bi jo bila zdaj tudi sposobna odigrati. Zaradi užitka, da bi spet počela kaj novega, in s pomočjo življenjskih izkušenj. Kot prostovoljka hospica spremljam umirajoče, jih vidim brez las in držim za roko v zgovornem molku brez besed … A od scenarija do filma je dolga pot in ni rečeno, da se bo film zgodil, še manj, da bom res igrala v njem. Kar ni najpomembnejše. Najbolj čarobna je močna nit, ki se je spletla med pisateljem in menoj v tistih minutah v društvu, ki se jih bom spomnila vekomaj. In potopitve v svet Gocevega imenitnega romana o Spinozi, v katerem so prizori, ki zdaj bivajo pod mojimi vekami …