b robu gozdne jase, tam, kjer se gore zbirajo okoli jezera, je rasla smrečica. Bila je smreka samotarka in s pogledom je objemala zeleno jaso in življenje, ki se je dogajalo iz dneva v dan. Ker je bila samotarka, je imela prostora na pretek in je bila zategadelj še posebno lepa, vitka in košata. Ko so se poleti sončni žarki igrali skrivalnice med vejami, je dolgo božala valove na gladini jezera in sanjala o čolnih, ki vozijo v daljavo. Ko je pozimi jezero poledenelo, pa je otrokom dajala storže, da so se z njimi igrali na ledu in jih odnašali domov. Najbolj čarobno je bilo v zimskih nočeh, ko je v gorah odmevala tišina in je smreka segala do neba in se oblačila v zvezde. Tistega decembra, tik pred Božičem, je bila smrečica še posebno lepa, saj se je naličila v belo in se odišavila z zimskimi vonjavami. Vitka in zelena je silila visoko med gore, da jo je pogledal vsakdo, ki je zašel k jezeru. Nekega dne, bilo je ravno v drugi polovici decembra, je v sneg zagazil Župan, da bi se sprostil in nadihal svežega zimskega neba. Stopal je okorno in utrujeno, z bolečim hrbtom in težkimi vekami je odkrival lepote, med