Za idejo in samim projektom sta se v prvi vrsti skrivala strah in bojazen. Kako izpeljati vso potegavščino? Kaj če vse skupaj sredi procesa odkrijejo mediji? V tem primeru bi tudi film padel v vodo. »Takrat sva dejala, zdaj se nama res tresejo hlače, in se obenem spraševala, ali se spustiva v to ali ne,« zaupa Vojko in se obenem zaveda, da je šlo vsekakor za veliko odgovornost, kako vse skupaj izpeljati, da ne bo samo zafrkancija, ki bi lahko bila tudi negativno sprejeta. Franci pa se pridružuje z besedami, da sta hotela narediti film, ki bo tudi ozaveščal ljudi. Eksperiment pa svojo noto predvsem pri obeh scenaristih dobiva šele zdaj, saj sta dobršen del filma ustvarjala dobesedno na daljavo. »Na trenutke je bilo vse videti kot kriminalka. Nekje, npr. na tiskovki, se nisi smel pojaviti, moral pa si korigirati stvari. In tukaj se pojavi točka, ko lahko rečemo, da dober dokumentarec po navadi nima točno določenega scenarija, ker potem to ne bi bil dokumentarec. Gola resnica je nastajala v trenutkih, ko se je stvar zapletala, in ravno to uhajanje izpod nadzora se je izkazalo za zelo pozitivno stvar,« z režijskega vidika razloži Vojko.