Iz zavetišča za nekdanje odvisnice od heroina in drugih drog je zavidanja vreden razgled na sevniško kotlinico in na maloštevilne okoliške hiše, katerih prebivalci so po bolečih porodnih krčih tega centra spremenili svoj odnos do njega, tako da je zdaj človeku naklonjen in prijazen. Teren za ustanovitev zavetišča za ženske, ki ga sofinancira ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve, je leta 2000 pripravil pater Karel. Bilo je potrebno veliko energije, saj je pri tem nujna odprtost okoliških prebivalcev. Ljudem je treba razložiti, kaj je ta skupnost, kdo so ljudje v njej in kaj počnejo. Pater Karel pravi, da je božji žegen, da jim je uspelo odpreti komuno na Razborju, na podeželju, kjer ni anonimnosti. V mestu drugega ali tretjega soseda ne zanima prav veliko, na podeželju pa taka stvar odmeva do četrte župnije ali četrte občine. »Ljudi je strah neznanega in zaradi nevednosti imajo predsodke.« Po njegovem je imeti tako ustanovo v svoji bližini najboljša preventiva proti zasvojenosti. Sedaj mu mladih ni treba veliko svariti pred prepovedanimi skušnjavami, saj imajo najboljši argument pred nosom. »Tisti kraji, ki so zavrnili prisotnost komune, so naredili sebi in svojim otrokom medvedjo uslugo. Nihče jih ne bo svaril, naj se ne igrajo in ne zaigrajo ponujenih možnosti v življenju.« Skratka, gradijo si pozitivno podobo, s katero skušajo spremeniti negativen odnos ljudi do tistih, ki so zapadli v odvisnost od trdih drog. »Navadno so predstave napačne. Ljudje mislijo, da bodo prišli narkomani, ki jih bo treba na silo odvajati od mamil,« pravi pater.