luje, med drugim je njena prisotnost najboljša preventiva pred raznimi zasvojenostmi. Vkljub temu, da v vsej svoji bibliografiji opozarjate na življenjske probleme od omam drog, slovenskega šolskega sistema do stisk slovenskih družin, pa ste ob vsem svojem razmišljanju in opažanju poklicani za življenje, da kažete pot k in v življenje, saj ste globoko in iskreno v srži življenja… Moj privilegij je, da sem v srži življenja. Tolika srečanja v medosebni iskrenosti, v povprečju dva do tri predavanja na teden in potem pogovori po raznih krajih Slovenije – v zadnjem času tudi izven nje, konkretnost dveh župnij: Razbor in Jurklošter, na Razborju še komuna, v Jurkloštru odkrivanje izjemne dediščine, redne radijske oddaje, pisanje … Ampak veste, kje je srž vsega? V jutranjih in večernih trenutkih, ki so zame priviligiran čas, ki ga zavestno posvetim Bogu in s tem tudi najbolj samemu sebi – prebujen stik z Njim me najbolj prebuja k meni samemu in k življenju, ki me obdaja. Moj privilegij, ki je lahko seveda privilegij slehernega, je, da zaradi domačnosti z Jezusom nisem nikdar sam. On mi odpira toliko novih horizontov, predvsem pa je zame tista odrešujoča Bližina – konkretizacija Boga, brez katere si ne predstavljam svojega življenja.