Če se vrnemo k politični zgodovini, pa lahko ob tem ugotovimo, da imajo pri zdaj vladajočih socialnih demokratih razloge za določeno zadoščenje. Njihov državnik stoletja, ki po svoji podobi in vtisu, ki ga je zapustil (da o etični plati niti ne govorimo), precej presega robustnega Kohla, namreč Nobelov nagrajenec za mir Willy Brandt, je l. 1974 moral odstopiti spričo škandala. Afera, v kateri se je razkrilo, da se je v vrh stranke in države infiltriral vzhodnonemški špijon, je prav tako odprla neprijetna vprašanja o nemški državi in njenih ustanovah. Toda Brandtu samemu niso očitali ničesar takega, kar zdaj očitajo Kohlu in na splošno so ga v javnosti dojemali bolj kot žrtev okoliščin in spletk, kot pa povzročitelja škandala. Poleg tega pa škandal s Kohlom, o katerem socialdemokratski politiki modro ne dajejo triumfalnih izjav, nemara pomeni preobrat v odnosu volivcev do sedanje večine v Bundestagu. Še pred kratkim so na vrsti deželnih volitev kazali razočaranje nad njo. Zdaj bodo lahko spet razočarani nad desnico. Kohl je torej moral pasti še drugič, da je padel čisto zares!