Doktrina premočrtnega nenasilja na že tako nemirnem indijskem podkontinentu ni tako samoumevna, kot se morebiti komu zdi, predvsem pa to ni ideja, ki bi na Tibetu živela v njegovih obdobjih neodvisnosti. Teokratska vladavina lamaističnih menihov je v 19. stoletju za glavo prikrajšala milijon ljudi, njihova kruta kaznovalna politika, ki se je ohranila globoko v prejšnje stoletje, pa je bila daleč od spoštovanja človekovih pravic. Tibet, ki je v obdobju po padcu cesarstva leta 1911 pa do invazije LR Kitajske leta 1950 užival relativno samostojnost, je že več kot 50 let pod kitajsko okupacijo. Na Tibetu je danes nameščenih četrt milijona kitajskih vojakov, po nekaterih drugih podatkih pa še dvakrat toliko. Tibetancem so sistematično kršene temeljne človekove pravice - več kot ena šestina od šestih milijonov Tibetancev je v tem času izgubila življenje, če se omejimo zgolj na prvo in temeljno pravico človeka do življenja. Še pred začetkom kulturne revolucije v 60. letih so porušili veliko tibetanskih samostanov, svetišč in zgodovinskih spomenikov. Skoraj vse, kar je ostalo, so uničili med kulturno revolucijo rdeči gardisti, ki so pred seboj rušili ogromno kulturnih in religioznih spomenikov ter pobili, zaprli in pregnali nešteto nedolžnih ljudi po vsej Kitajski in ne samo na Tibetu. Več kot 600 Tibetancev je danes zaprtih zaradi 'političnih zločinov', seme politične propagande pa država seje naravnost v zemljo. 95 odstotkov kmetov in živinorejcev v regiji Lhokha, ki jo je uradni Tibet Daily opisal kot dalajlamovo fevdalno posest, je deležnih posebne 'patriotske vzgoje'. Po mnenju dalajlame ne bi danes brez vlade v eksilu in pomoči, ki jo prejemajo od Indije ter od posameznikov in skupin po svetu, od Tibetancev ostalo kaj več kot žalosten preostanek nekega ljudstva. Kitajska namreč od leta 1983 močno spodbuja preseljevanje Han Kitajcev na tibetansko planoto, tako da Tibetanci počasi postajajo manjšina v svoji deželi, partijski seksretar Tibeta pa je še pred tremi leti zatrjeval, da je budizem tuja kultura na Tibetu. Dalajlama temu pravi kulturni genocid, saj zaradi populacijskega transferja Tibetancem grozi izginotje, skupaj z njim pa preti izbris kulturne tradicije budizma. "Čutim se odgovornega, da rešim Tibet, da zavarujem njegovo starodavno kulturno dediščino. Zato se želim pogovarjati s kitajsko vlado, dialog pa zahteva kompromis. Zavzemam se za samoupravo Tibeta in ne za njegovo neodvisnost," pravi dalajlama. "Samouprava pomeni, da mora Kitajska ustaviti svoja intenzivna prizadevanja za kolonizacijo Tibeta s kitajskimi priseljenci in mora dovoliti Tibetancem, da prevzamejo odgovorna mesta v vladi Tibeta. Kitajska naj ostane vojaško navzoča na zunanjih mejah Tibeta in Tibetanci se bodo zavezali, da bodo sprejeli dogovorjeno obliko skupnosti s Kitajci. In ker je moja poglavitna skrb namenjena tibetanski budistični kulturi in ne zgolj politični neodvisnosti, samouprave ne morem zahtevati zgolj za centralni Tibet in pri tem izključiti 4 milijone Tibetancev v provincah Amdo in Kham." Dve tretjini Tibetancev živita razdeljeni med štiri kitajske province Gansu, Sichuan, Yunnan in Qinghai "To moje stališče in predlog," pravi dalajlama, "je znano že nekaj časa, toda Kitajci nanj ne odgovarjajo." Že v svojem govoru ob prejemu Nobelove nagrade za mir pred dvanajstimi leti je dalajlama razložil mirovni načrt v petih točkah. V njih je predlagal: območje, kjer živijo Tibetanci, naj se spremeni v območje Ahimsa (nenasilja), ustavi naj se kitajska politika populacijskega transferja, uveljavi naj se spoštovanje temeljnih človekovih pravic in demokratičnih svoboščin Tibetancev, predlagal pa je še zaščito tibetanskega naravnega okolja ter pogajanje o prihodnjem statusu Tibeta in odnosih med kitajskim in tibetanskim ljudstvom. Pri tem je zanimiva njegova utopična vizija Tibeta kot območja nenasilja - Ahimsa. Dalajlama predlaga, da bi bilo to območje popolnoma demilitarizirano, tibetanska planota pa spremenjena v največji narodni park na svetu, na kateri bi veljala popolna prepoved proizvodnje ali uporabe jedrske energije. Nacionalna politika bi bila usmerjena v aktivno promocijo miru in zaščite okolja, tu pa bi gostoljuben dom lahko našle tudi vse organizacije, ki se zavzemajo za mir in zaščito vseh oblik življenja. Dalajlama meni, da je njegova ideja o prihodnosti Tibeta kot območju nenasilja realistična, saj Tibet tako ne bi postal prvo strateško območje, ki je demilitarizirano. Že nekaj časa so demilitarizirani deli Sinajskega polotoka, Kostarika pa je primer popolnoma demilitarizirane dežele.