se edinole po svojem odzivu na te možnosti. Zdaj se prisilim, da tudi sam vlagam dodaten trud, vendar ni enostavno. Vsakič ko dlje ostanem v službi, v svoji glavi zaslišim glas, ki me nagovarja, naj najdem izgovor, da jo uberem po lažji poti. Neki del mene očitno noče odrasti, in sicer tisti del, ki čaka, da bo v petek odbila tretja ura popoldne in bo smel oznaniti, da je napočil konec tedna, popolnoma enako, kot sem počel v svojih otroških letih. Simbol šolskega zvonca, ki se oglasi v petek ob treh, mi je povedal, kako strašansko si otrok v meni želi, da bi bilo življenje ene same počitnice. Toda zdaj ob vsakem koraku bolje razumem sebe. Prepoznavam svojega Saboterja in svojega Odvisnega otroka ter druge vzorce, ki kažejo, da del moje osebnosti kratko malo noče zaživeti polnomočno. Priznati moram tudi, da mi je prijatelj, član podeželskega kluba, v navdih, kakšno bi lahko bilo moje življenje in ne kakšnega ne bom nikoli deležen. On je zgolj nekaj priložnosti pred menoj.« Maury se je odločil odzvati se na svoj občutek zavisti do uspešnega prijatelja s spoznanjem, da je to čustvo posledica njegovega lastnega primanjkljaja moči. Oddvojil je odzive svoje sence od svojih prijateljskih čustev. Spoznal je, da mu je šla v nos moč, ki jo je imel njegov prijatelj, ker je do skrajnosti povečal svoj potencial in znal ceniti priložnosti, kadar mu jih je življenje ponudilo. Nazadnje je Maury izgrebel iz sebe svojo najglobljo zamero, ki jo je občutil spričo prijateljeve sposobnosti odzivanja na hitre spremembe, medtem ko je on potreboval počasnejši tempo, ker se je preveč bal izgubiti nadzor. Njegov prijatelj je zaupal v neznano, Maury pa je v tem videl same nevarnosti. Ker je Mauryju uspelo ob pomoči svojih arhetipskih vzorcev razčleniti odzive svoje sence, je ugotovil, da mu njegov Saboter in Otrok pravzaprav izročata povabilo, naj uresniči svoj potencial. Na naslednji ravni je sklenil to vprašanje prečesati s prijateljem. Njun Dogovor podpira uresničevanje Mauryeve moči.