Američana do njegove polnoletnosti zbombardira več kot pol milijona reklamnih spotov. In čeprav naj bi bil njegov evropski vrstnik deležen bistveno manjše količine, ni več nobenega dvoma, da so postale reklame sestavni del našega vsakdanjega življenja. Descartesovsko bi se to slišalo takole: sem, ker se prodajam, oziroma sem, ker kupujem. Vsa umetnost je seveda v tem, da nam uspe iz minornih stvari, dogodkov in ljudi ustvarjati ne le vesoljno usodne stvari, dogodke in ljudi - kar je počela že reklama v svojem nedoletnem obdobju. Pomembnejše je, da to minornost prodamo kot mentaliteto, prepričanje, predsodke, življenjske sloge, ideologije, da z njimi ohranjamo ali rušimo stereotipe ipd. Danes zato »kulturni kolonializem« ameriško-zahodnega sveta ni le vse bolj močan in nasilen, ampak tudi vse manj razpoznaven in oprijemljiv. Zmutiral je v estetizirano obliko oglaševalskega zapeljevanja, katerega jezik z enako govorico nagovarja nacionalno, rasno, versko, spolno, ideološko ... čedalje bolj različne skupine potrošnikov. Na kratko: »kulturni kolonializem« ima danes obraz oglaševalskega kolonializma. Z njim pa se širijo naokoli tudi vse njegove pristranosti in predsodki.