Na morju smo, vode povsod naokoli neskončno veliko, pitne pa pravzaprav zelo malo. Res, da smo imeli s seboj tudi kontejner s pitno vodo, a njena zaloga je naglo kopnela. Tudi vode za umivanje ni bilo na pretek in še z njo smo varčno ravnali. V takih razmerah se zaveš, kaj pomeni topla voda v domači kopalnici. Pravi blagoslov je, nam pa se zdi nekaj tako samoumevnega. Prvič smo se pošteno umili po tednu dni, ko smo šli na celino po kruh. Na Zodiak smo naložili kolo in Ali se je z njim odpeljal v izvidnico in po kruh. Počasi smo pricapljali v hudi vročini do osamljene restavracije. Bolj kot mrzlega piva se razveselimo kabine za prhanje. Voda, in to neslana! To je bila zabava. Brž smo s sebe sprali kristale posušene soli in se počutili tako sveže, čiste… Lasje so spet mehki in voljni. Kar ne morem verjeti! A čakalo nas je še presenečenje. Ali je zvit, vedel je, da se bomo oprhali, in z nami se je hotel pošaliti. Ko se je vrnil s kruhom, nas nič ni čakal, ampak kar urno odpeljal čoln do ladje. Čakamo na čoln na celini ter čez zaliv mahamo preostalim na ladji. Ahmet in kapitan Tahir sta imela prepoved, da prideta po nas. No, Ekin je bil edini kavalir, ki se je le opogumil, zaplaval do Zodiaka in nas prišel rešit s čolnom. Ali pa se nam navihano smeji, ko lezemo na Lamas: »Se je bilo fino oprhati, kaj?« Ta se je znal šaliti z nami, z njim ti res ne more biti dolgčas.