zato nikdar ni preveč trpel zaradi ljubezni. Nekaj dni ni ne jedel ne spal ne stopil iz hiše. Potem pa je bilo spet vse po starem.« Njegov denar je naglo kopnel, saj je markiza d’Ufre, ki ga je dotlej zalagala z njim, naposled spregledala, vendar ga je bilo še vedno dovolj za zabavo in prvi resnični poraz. V razvpiti londonski četrti je spoznal sedemnajstletno prostitutko Marianne Charpillon. Mislil je, da bo on zapeljal njo, v resnici pa je ona povsem omrežila njega. S pomočjo matere in tete, starih zvodnic, ga je ovijala okoli malega prsta, ga vabila in ga odbijala, mu nudila svoje čare in se delala krepostno, sprejemala njegova darila in ga obravnavala kot smet. Casanova je bil besen, a se ji ni mogel odpovedati. Enkrat jo je udaril, drugič ji je grozil, ji na vrat nastavil nož, pretepel njo in frizerja, s katerim jo je zasačil, razbil stanovanje njene matere, a se je vsakič znova pokesal in jo ponovno zasul z darili. Marianne mu je ponavljala, da ga ljubi, vendar se je ne zna lotiti s prave strani, obljubljala, da bo njegova v trenutku, ko bo pokazal, da je je vreden. Načrtno ga je spravljala ob živce in ga na koncu pripeljala tako daleč, da je hotel skočiti v Temzo. Na mostu je srečal prijatelja in namesto v reki končal v krčmi, kjer je v postelji z nekim dekletom ugotovil, da je zaradi Marianne postal impotenten. Bil je povsem na tleh, potem pa jo je videl, kako pleše s svojim frizerjem. Povabil jo je na ples, vendar ga je zaničljivo zavrnila. In mu naredila uslugo. Končno je spoznal to, na kar ga je znanec opozoril že pred časom, da ga dekle od samega začetka vleče za nos. Njeno mamo in teto je ovadil zaradi izsiljevanja in sta pristali v zaporu, onidve pa sta njega ovadili zaradi nasilja in je za zapahi pristal še sam, a je plačal varščino. Za potešitev bolečine si je kupil papagaja in ga naučil govoriti: »Miss Charpillon je večja kurba od svoje matere.« Domislici se je smejal ves London in tudi dekle, le njena mati je bila besna. Za razliko od vseh težav, ki jih je v preteklosti imel z ženskami, je Marianne Casanovo resnično prizadela. »Tistega usodnega septembra 1763 sem začel umirati in nehati živeti. Star sem bil osemintrideset let,« je zapisal v Spominih, četudi njegova kariera razuzdanca še zdavnaj ni bila končana. Vendar ga je Marianne resnično hudo užalila, se cinično norčevala iz njega in ga osmešila, kot še nobena druga ženska dotlej. Ubila ga je moralno,