Dolga leta je kazalo, da se to zlepa ne bo zgodilo. Namreč, tudi v obdobjih slabših volilnih rezultatov je ostajala liberalna demokracija v središču vsakršnih koalicijskih aritmetik. Denimo, ko so se volitve 1996 izšle v pat pozicijo, ki jo je Janša razglasil za zmago desne opcije, je bil, po dolgih tednih nategovanj ter do perfekcije pripeljane Drnovškove sicer spontane strategije zavlačevanja in neodločnosti, končni rezultat popolno razbitje desne opcije in formiranje dovolj stabilne vlade okrog liberalne demokracije. Takrat sem zapisal, da je liberalna demokracija dobesedno obsojena na oblast. A ko je leta 2000 dosegla največjo in zadnjo zmago s Janezom Drnovškom je, tako zaradi njegovega odhoda kot tudi koncentriranega razkrivanja številnih spornih dejanj - mnoga med njimi so segala še v obdobje Drnovškove vladavine in odgovornosti - začel kapital, ki ga je stranka pridelala v devetdesetih, vidno in naglo kopneti. Zato je še sredi poletja kazalo, da direkcija stranke s tehtnim razlogom načrtuje selitev v cenejše prostore. No, v drugi polovici poletja so se stvari začele spreminjati. Najprej se je tik pred poletnimi počitnicami nekoliko prebudil Rop, ki se je pred tem prepuščal inerciji in pasivnosti ter potegnil nekaj obetavnih potez, ki so bile v javnosti razmeroma dobro sprejete. A za resničen preobrat je spet poskrbela šele - kdo drug kot - konkurenca iz desnega političnega spektra, ki je s serijo nastopov in dejanj umestila prva predvolilna otipavanja v polje, ki ji (večkrat preverjeno) ne obeta volilne zmage. Tako se prav lahko zgodi, da bo krilatici o obsojenosti liberalne demokracije na oblast podaljšan rok veljavnosti.