Največ slabih drž v obdobju od 7. do 13. leta starosti odkrijemo pri sistematskih pregledih. Zakaj ravno tedaj? Predšolski izredno telesno aktiven otrok je z vstopom v šolo prisiljen na večurno mirno sedenje, najprej v šoli, potem doma pri učenju. Le-to jemlje otroku mnogo energije. Odpira se mu nov, duševni svet, ki mu je zanimiv, kar potiska oziroma slabi naravno potrebo po gibanju. V dobi hitre rasti v puberteti pride do tako imenovane rastne slabosti, ko hitra rast kosti v dolžino privede do raztegnjenih mišic, ki so zato slabe. Veča se tudi občutljivost za vplive okolja, infekcijske bolezni, čustvene konflikte. Ob nezadostni telesni aktivnosti, slabitvi mišic, obenem pa povečani telesni teži običajno pride do spremenjene statike telesa, kar zaradi preobremenjenosti neugodno vpliva na držo. Utrujene mišice ne morejo obdržati normalnega položaja telesa, zato otrok išče oporo drugje, npr. na šolski klopi. S tem sicer nastane občutek sprostitve nekaterih mišic, so pa zato druge nenormalno napete, sklepi in hrbtenica pa nefiziološko obremenjeni. To vodi v slabo držo. Najpogostejši primeri slabe drže nastanejo zaradi nepravilnega nagiba medenice in s tem povezanih posledičnih nenormalnih krivin hrbtenice (prsne, ledvene). Govorimo na primer o okroglem hrbtu, nagnjenem hrbtu, ploskem hrbtu ali vzravnani drži. Pri obolenju kolkov ali pri različni dolžini udov pride do posledičnega spremenjenega nagiba medenice vstran in kompenzatornega, nepravilnega položaja hrbtenice v vseh njenih delih. Ploska stopala s sploščenim vzdolžnim stopalnim lokom so nam tudi dobro znana.