Binkošti (fünkošti) – 50 dan po veliki noči oziroma po veliki nedelji Binkošti so poleg cerkvenega tudi pomemben ljudski praznik, kajti po binkoštih se začne poletje. Korenine tega praznika segajo v 3. stoletje našega štetja. Praznik je povezan s številnimi šegami. Za ta dan je značilno zgodnje vstajanje, tistega, ki je vstal zadnji, so imenovali »fünkoštna lükja«. Nekoč so si v tem času sosedje radi ponagajali. Na sosedovo streho so odnesli nagačeno lutko (moški ali ženska), gare ali celo voz, ki so ga po delih znosili na streho in ga tam sestavili. To se je ponavadi dogajalo v noči z binkoštne sobote na nedeljo. Lahko si zamislite, kakšen smeh je bil, ko so šli ljudje k maši in si ogledovali »okrašene« strehe, in kakšna jeza gospodarja, ko je bilo treba streho očistiti. V prehrani je bila značilna žolca (hladetina) iz svinjskih nogic. Dva dni prej je mamika z vročo vodo lepo umila prekajene svinjske noge in uhlje, atek pa jih je na leseni kladi nasekal in razrezal na primerne kose. V velikem loncu so jih zalili z vodo, potem pa se je to dolge ure kuhalo in dolivalo, če se je preveč povrelo. Ker je bil pri nas vsak petek postni dan, je bilo vonjave iz lonca še teže prenašati. Ko je nazadnje bilo kuhano, je to dišečo mesno juho mamika nalila v sklede, jo po vrhu potresla z rdečo papriko, stolčeno v prah, potem pa še z na drobno narezanim šnítlekom – drobnjakom. Sklede je nato odnesla na hladno v pivníco, jih pokrila s pokrovkami ali z narobe obrnjenimi címpletmi. Hladetino smo jedli na binkošti za zajtrk. Ker je bila bolj slana kot običajne jedi, smo žejali; niso nam dovolili piti vode, ampak lipov čaj ali belo kavo, kar je še povečalo praznično vzdušje. Ob večerih smo tiste čase molili, najprej očenaš ob prižiganju petrolejke ali druge luči, z električno lučjo pa je prenehala tudi ta navada, a sestra Katika se je še spomnila posebnega mamikinega začetka: »Dóber večér nam Bog daj, mir bóžji krščájnski, vsem preminóčim dűšam Bog daj véčni mir in pókoj, véčna lűč naj jim svéti, naj počívajo v míri – óča naš …« Itd. Oče si je medtem sušil noge na robu lesenega škafa, v katerem si jih je umil, mi smo to opravili že prej. Nog si nismo brisali z brisačo, ampak skoraj vedno le sušili, ker da je to bolj zdravo, kot je trdil kum Peter iz Ciganije. Mamika je včasih med molitvijo še pomivala posodo od večerje, ostali pa smo že vsevprek zehali. Kadar je komu kaj šlo na smeh, je zadostoval samo očetov pogled pa je bil spet red. Priznam, da sem se takrat naučil zatajevati to močno čustvo in le redkokdaj nisem zdržal, ko mi je kdo poslal kako grimaso ali mi nagajivo pomežiknil. Čeprav je vse v meni vrelo od smeha, sem se naučil celo glas ohraniti v območju normalnega. Posebno mi je bilo smešno včasih poleti, ko smo zvečer prišli v kuhinjo, prižgali luč in začeli moliti, mamika pa je vmes še preverjala: »… Óča naš, kéri si v nebésah, posvečeno bodi … so kráve napójene?« in se je slišalo »ja, « … »tvójo imé, prídi k nam f tvójo krălofstvo«, itd.186 Na binkoštno nedeljo pa so gospodinje pripravile boljše nedeljsko kosilo, ki je bilo zelo podobno velikonočnemu. Za ta dan je bila značilna jed tudi ocvrto akacijevo cvetje, manjkati pa ni smelo svinjine, perutnine in raznih pogač.187 Na binkoštno nedeljo si je bilo treba še pred sončnim vzhodom umiti obraz z roso, ki je bila na pšenici. Tisti, ki so storili to opravilo, niso imeli sončnih peg ali pa so si jih na ta način odpravili.